Poglejmo, kako je z verovanjem pri RKC. Tam menijo (nimam v mislih laike), da človek ne more vedeti, ali veruje ali ne. Lahko pa pripisuje določeno verjetnost svojemu verovanju. Takoj, ko izjavi, da je trden v svoji veri tako močno, da ne dvomi v njo, ima obsesijo do svojega prepričanja (je zaljubljen v idejo verovanja v boga) ali pa obseden, kar je (ali pa ni, v to nisem prepričan) znak, da ne veruje zares.
Mišo Alkalaj v članku Demonska obsedenost v RKC pojasnjuje, da katolik, ki zares veruje, ne dvomi v boga, ne dvomi v angele in ne dvomi v satana in padle angele. Tu bi poudaril, da to še ne pomeni, da ne sme dvomiti v svojo vero. Torej, v boga ne sme dvomiti, mora pa dvomiti v to, ali sploh zares veruje v boga. To bom pojasnil kasneje, najprej pa preberimo, kaj pravi Mišo:
http://www.mladina.si/tednik/200051/clanek/exorcis-main/:
Po uradnem učenju RKC, ki definira obvezno verovanje vseh katolikov, so satan in padli angeli resnične, inteligentne in zlonamerne prisotnosti v našem svetu, ki lahko (z božjim dovoljenjem) ljudi nadlegujejo (obsesija), se naselijo v živali, hiše ali lokacije ali se celo polastijo posameznikove osebe in telesa (posesija, obsedenost). Dvom o obstoju demonov in obsedenosti ni le heretičen: če je človek, ki dvomi, katoliške vere, je sam dvom že znak nezavedne obsedenosti.
Opomba: Ne govori se o kristjanovem lastnem dvomu v svoje verovanje, pač pa o kristjanovem lastnem dvomu o obstoju boga. Naprej Mišo piše:
Verovanje v realnost angelov in demonov je sicer del rimskokatoliške dogme, bolj nejasno pa je vprašanje, ali je RKC pripravljena svoje trditve tudi potrditi s primeri in empiričnimi dokazi. Med popularno literaturo RKC bomo resda našli na primer knjigo Eksorcistova zgodba (An Exorcist Tells His Story), ki jo je spisal uradni eksorcist rimske škofije oče Gabriele Amorth; katoliški izganjalci (predvsem ameriških škofij) se občasno celo pojavijo na televiziji. V katoliški enciklopediji pa bomo le težko našli kaj konkretnega.
Na strani
http://en.wikipedia.org/wiki/Doubt, kjer se govori o dvomu, izvemo, da pravo verovanje v boga vključuje tudi dvom v to verovanje, saj verovanje ni odločitev, ki bazira na dokazih, zato razumsko nikoli ne moremo vedeti, ali zares verujemo (tiste, ki mislijo, da to čutijo, bi popravil - tega ne boste nikoli vedeli, ker ko vi razmišljate o teh čutih, vaše čute že interpretira vaš razum, ta pa, kot sem že povedal, defacto ne more vedeti tega, ali verujete):
Christian existentialists such as Søren Kierkegaard suggest that for one to truly have faith in God, one would also have to doubt one's beliefs about God; the doubt is the rational part of a person's thought involved in weighing evidence, without which the faith would have no real substance. Faith is not a decision based on evidence that, say, certain beliefs about God are true or a certain person is worthy of love. No such evidence could ever be enough to pragmatically justify the kind of total commitment involved in true religious faith or romantic love. Faith involves making that commitment anyway. Kierkegaard thought that to have faith is at the same time to have doubt.
Vsak kristjan mora dvomiti v to, ali je, za kar verjame, da je božje, zares prišlo od boga, ali je satanovo delo. To vključuje lastne misli in prepričanja. Kristjan mora dvomiti v to, da so njegova prepričanja o iskrenosti njegovega verovanja, prava. Lahko bi ga namreč zavedel hudič. Vidite, sploh ne rabiš slediti zgolj filozofiji kristjanskega eksistencializma, da bi prišel do te ugotovitve, pregledaš lahko že sama načela RKC in prideš do iste ugotovitve.
Face it! Tisti katoliki, ki verujete, nikoli ne boste vedeli, ali zares verujete, ali pa si to le domišljate. 
Preglejmo še malo
http://www.biblija.net.
Kljub temu, da človek ne more nikoli vedeti, ali zares veruje v boga, pa RKC sveti spisi priporočajo:
-"Preizkusi me, o Bog, spoznaj moje srce, preizkusi me in spoznaj moje vznemirljive misli!"
-"Kajti On pozna pot, katere se držim; ko bi me preizkušal, bi se izkazal kakor zlato."
Naprej glede dvoma v Boga pri RKC:
-"Prosi pa naj jo v veri in nič naj ne omahuje; omahljivec je namreč podoben morskemu valu, ki ga veter vzdiguje in premetava."
-"Prosi pa naj v veri, ne da bi kaj dvomil; kdor dvomi, je namreč podoben morskemu valu, ki ga veter dviga in premetava."
-"Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi?"
Meni se zdi to vse zelo iracionalno. Seveda ko povežem stvari med seboj, saj so posamični deli logični. Po eni strani ne moreš vedeti, ali zares veruješ, po drugi strani kot pravi vernik ne smeš dvomiti v boga, po tretji strani pa moraš vedno dvomiti v to, ali sploh zares veruješ. To pomeni, da si lahko milijon (kvazi) vernikov vsakodnevno tupi v glavo, da verujejo, pa v resnici sploh ne verujejo, ampak jim RKC narekuje, da si naj še kar naprej tupijo v mozeg (pri vsaki maši molijo "VERUJEM v Boga Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje. In v Jezusa Kristusa, Sina njegovega edinega, Gospoda našega; ki je bil spočet od Svetega Duha "), da oni verujejo v boga, čeprav tega ali res verujejo, NIKOLI! zares ne bodo izvedeli. Ampak! Vsaj upanje jim še ostaja - po mnenju RKC bodo to izvedeli na sodni dan, oz. ko se bo nekje presojalo o tem, ali bo njihova duša šla v nebesa ali ne.
Čutite vi ta paradoks RKC početja?!
Mi na veliko debatiramo o zadevi A, brez da bi si prej razčistili, kaj sploh pomeni zadeva A in z njo povezani pojmi. Morali bi biti bolj kot Sokrat, se vprašati o vsakem pojmu in konceptu ter ga po svojih močeh najbolje definirati. Seveda, če bi bili kaj podobni Sokratu, bi nato ugotovili, da nič ne vemo. Ampak ... s tem je težko živeti. 
