Ali se bojite smrti?

[Frenkie]

Men bi blo pa NAJBOLJ GROZN če bi mi tip umrl

Men bi se čist zmešal .
Pomoje bi še seb v tistem obupu kej nardila.

[~NIA~]

.....

[||MuCkAa]

to sva se že zmenila.. če umre edn se ubije še druk..

OMFG...

[~NIA~]

----

[avalon]

hja, to že, sam pomisli, kok ljudi bi prizadela še tvoja smrt... sej je lepo in se sliš romantiš, sam men se zdi tut mal sebično
ampak to sam moje skromno mnenje...

drgač pa mene smrti ni strah, to je dejstvo da bomo vsi enkrat umrli. se ne ubadam s tem, rajš živim tko k men paše, da mi ne bo kdaj kej žal mene je bolj strah staranja. pa ne tam k je človek star 40, 50. una starastara leta - k ti že vse peša. tistmu bi se pa izognila če bi se le dalo...

[~NIA~]

....

[shtrukeljchek]

Sama se bolj kot smrti bojim staranja

[purple_rain]

ne bojim se smrti, ker mislim, da se od takrat naprej itak ne zavedaš ničesar in pač ne veš, da si umrl...

Kaj ne rečeš..

Se pa včasih prašam koliko ljudi in kdo bi prišel na moj pogreb. Morda čudno ampak me pa zanima.

To sem se tud jz spraševala..ja, sej se sliši čudno mogoče, ampak bi me res zanimal..kolk bi ljudje res žaloval za mano..

Pa če se vrnem k vprašanju..pred leti, v bolj depresivnem obdobju bi rekla "bog(or whoever you are), vzemi me čimprej" .. Zdej pa ne glih. Sicer se nikol nisem preveč poglabljala v to, me pa včasih v kakšnih situacijah(predvsem na cesti) zgrabi misel "ojoj, nočem umret, nočem umret"..torej ja, valda, strah me je. Sam bolj ko to, se bojim zgubit bližnje, kot je večina pisala..ne vem, kaj bi nardila, če bi kdorkoli od familije umrl.. Ali pa fant in prijatelji..
Uh, težka tema tole, za tko pozn zvečer.

[*purple*]

jst bi žalovala za tabo purple a dej no kašne pišš.dej nehi no.zdej sm pa jezna nate

[dajcy]

v bistvu me ni tolk strah moje lastne smrti, me je pa ful strah da bi umrl kdo od bližnjih meni se bi zmešalo po mojem sploh ne morm pomislit na to..

[*Elle*]

ja u bistvu mene je tud bolj strah smrti mojih bližnjih k si sploh ne morm predstavljat kako bo pol..kako bom js to preživela..
o svoji smrti sem velikrat tud razmišljala kao pol itak ne veš nč in me je blo strah, k sm bla mlajša..ampak kaj, sj vsak enkrat umre in zdj se tud ne bojim več...

[#naranja#]

mene tut ni strah. kr vem, da vsak gre enkrat na lepše (ja, jaz bom šla na lepše ) pa tut neke posebne panike ne zganjam več, če mi kdo od bližnjih umre. kr se še itak pogovarjam v mislih z njim. res, da je malo kruto, ko se zamisliš in ugotoviš, da ne boš nikol več vido njegovega nasmeha, pogleda... ampak življenje gre naprej. do konca. tam se p amamo pol vsi lepo.

[||MuCkAa]

da ne boš nikol več vido njegovega nasmeha, pogleda...

Ja, to je najhuje

[kai]

jaz gledam smrt kot nekaj obveznega. vsak bo umrl. bojim se je nikakor ne, mogoče se je malce veselim, ker bo konec agonije. nisem samomorilske narave, da ne bo prišlo do nesporazuma. samo smrt je nek dosežen cilj.. ciljev se pa nagonsko veselim..

[~NIA~]

....