Sprememba spola

[Twitch]

A seveda poj pa tko najebeš ko Ronaldo (Brazilski fuzbaler). xDDD

[dayweed]

za tiste ki se počutijo ujete v napačnem telesu, je to edini način, da so srečni.
samo jaz nimam pojma kakšen mora ta občutek bit. verjetno grozen, ker pri teh spremembah eni preveč tvegajo in so pol izmaličeni.

[Tysia]

"Kako gledate na to, da nekdo spremeni spol? Ga obsojate? Se strinjate, da je to dobro narediti, če se počutiš ujetega v telesu? Se znate vživeti z občutke te osebe?"

Vsak naj dela po svoji volji, če pri tem ne ogroža mene. Če nekdo spremeni spol, me to niti najmanj ne moti - če mu je to pot do sreče, super, da je našel pogum, da ji uspe slediti. Ne obsojam ga/jo, in mislim, da ima vso pravico da to stori, če pač tako želi.
Mislim, da se znam vživeti v občutke te osebe. Vem pa ne.


"Si sploh lahko predstavljate biti v zvezi z nekim moškim, ki bi se rodil kot ženska, vendar bi tokom življenja zamenjal spol?"

Da. Ampak, če sem čisto iskrena, bi verjetno imela rahle težave s predsodki, ki pa bi verjetno odpadli, če bi spoznala, kaj ljubezen je. Kaj pa če že vem, kaj ljubezen je? Hm, če bi vedela, ne vem, če bi toliko pomišljala v tem primeru.

Ampak, hej! Zares dobro vprašanje. Ko heteroseksualna oseba reče, da partnerja ljubi kot osebo - ali je res iskrena? Če resnično ljubiš človeka kot osebo, potem spol odpade. Kaj menite o tem?

[kr.ena]

Zares dobro vprašanje. Ko heteroseksualna oseba reče, da partnerja ljubi kot osebo - ali je res iskrena? Če resnično ljubiš človeka kot osebo, potem spol odpade. Kaj menite o tem?

Če bi si moj tip spremenil spol v žensko - ja, še vedno ga lahko ljubim kot osebo. Odpade pa vsa seksualna privlačnost, ker me pač ženske ne zanimajo v tem smislu.
Lahko bi postala najboljša prijatelja. Pardon, najboljši prijateljici.

[Tysia]

kr.ena, kaj pa če bi izvedela, da je tvoj moški bil oziroma je ženska, ki je spremenila spol? Torej je sedaj na ven moški, v svojem bistvu pa ženska - in ti je to prikrival?

[kr.ena]

Težko si predstavljam, ker vem, da ni res.
Načeloma se mi zdi, da ne bi bil problem. Razen tega, da bi se počutila izdano, če bi to zvedela šele po sedmih letih

[Tysia]

Meni so te zadeve zelo zanimive. Sploh, ker je toliko govora o tem, da nimamo predsodkov, ter da smo sposobni iskreno ljubiti.

[freaky]

Tysia kot je že kr.ena povedala. Eno je ljubezen, drugo je spolna privlačnost. Jaz pač priznam, da me ne bi več privlačil, če bi si spremenil spol (no, vsaj predvidevam lahko). To pa še ne pomeni, da bi ga obsojala in da ga ne bi imela več rada.

[Tysia]

Hej, freaky! Saj nisem napadala kr.ene, da bi jo bilo treba braniti. Morda sem se nekoliko nejasno izrazila, in je morda (iz določenega gledišča) izpadlo, kot da ljubezen enačim s spolno privlačnostjo.
Ampak, če smo že pri tem. Veš, kako se določena veja tantrikov uči iskreno ljubiti? Gredo čez nekaj iniciacijskih obredov, ki jih morajo uspešno opraviti. Med drugim je ena iniciacija naslednja: spolno zrel moški (reciva 30 let star) se mora ljubiti najprej z otrokom (deklico 13ih let, ki v to privoli, saj tudi sama opravlja neke vrste iniciacijo) nato pa še z brezzobo starko. To pomeni, da mora imeti spodnjega prijatelja trdega, ker v nasprotnem primeru fizično ne bi moral izvesti naloge.

Mislila sem povedati samo to, da bi se bilo pametno kdaj zamisliti, koliko res ljubimo svoje partnerje. In koliko smo res sposobni brezpogojne ljubezni. ( Čeprav je primer s tantriki za večino verjetno težko razumljiv.)

[kr.ena]

Jaz priznam, da ne vidim poante, kaj bi tej tantriki radi dosegli. Razen zlorabe otrok.
Da nekoga ljubiš, koneckoncev sploh ni treba dokazovati s seksom. Če govorimo o neki poduhovljeni ljubezni do soljudi.
Del seksualne ljubezni je pa - vsaj zame, pa tudi za veliko drugih - izključnost, oziroma monogamija.

[freaky]

Saj nisem napadala kr.ene, da bi jo bilo treba braniti

Vem, da jo nisi napadala, jaz jo pa tudi nisem branila. Sem samo odgovorila na tvoje vprašanje. In se strinjam s kr.eno, zato sem jo tudi omenila. Nič drugega.

Mislila sem povedati samo to, da bi se bilo pametno kdaj zamisliti, koliko res ljubimo svoje partnerje. In koliko smo res sposobni brezpogojne ljubezni.

Jaz zelo težko verjamem v brezpogojno ljubezen. Brezpogojnost dojemam v tem smislu, da bi se samo jaz prilagajala njegovim željam (vse samo za to, da bo on srečen), da bi bila zveza "brez pogojev", kar pa žal (ali pa na srečo) ni mogoče, ker smo si ljudje različni in težko (če ne že nemogoče) je najti človeka, ki ti karakterno 100% ugaja in se dopolnjujeta.

Ker je zveza sestavljena (v grobem rečeno) iz ljubezni in fizične privlačnosti, potem bi jaz težko ostala s fantom, ki bi si spremenil spol, ker bi mi manjkal pomemben del zveze. A kot osebo bi ga pa še vedno sprejemala, ga še vedno imela rada.

[h3x0r89]

Ja sej nekako se strinjam.

[Tysia]

Kr.ena: Mi živimo v drugačnem kulturnem okolju, kot oni, zato nam je to težje razumeti. ( Arabskim ženskam se zahodnjakinje smilijo, ker niso tako svobodne kot so one, pod zaščito moškega, npr.)

Ljubiti so se učili na ta način (med drugim), da so sprejeli sočloveka takšnega, kakor je. In da je bila zadeva še malo težja, so svoje predsodke razbijali še preko spolnosti. Učili so se v bistvu zares ljubiti sebe, da bodo pripravljeni zares ljubiti drugega.
To pa ne paše v naše kulturno okolje, zato verjetno tudi ne bo razumljeno. Če te zanima, mislim, da je v knjigi od Evalda Flisarja z naslovom Čarovnikov vajenec (ki je potopis – s pisateljem sem govorila in je zadeve, ki so v knjigi opisane dejansko doživel) opisana ta tematika. Če ni v tej knjigi, pa je v eni drugi, prav tako njegovi in na podobno tematiko.

Freaky: »Jaz zelo težko verjamem v brezpogojno ljubezen. Brezpogojnost dojemam v tem smislu, da bi se samo jaz prilagajala njegovim željam (vse samo za to, da bo on srečen), da bi bila zveza "brez pogojev", kar pa žal (ali pa na srečo) ni mogoče, ker smo si ljudje različni in težko (če ne že nemogoče) je najti človeka, ki ti karakterno 100% ugaja in se dopolnjujeta.«

Ne rabiš človeka, ki ti karakterno 100% ugaja in s katerim se dopolnjujeta. Rabiš (morda) človeka, ki te razume ali pa se vsaj trudi razumeti. In brezpogojnost ni trpljenje, ni mazohizem in posledično podrejanje. To tudi ne pomeni, da narediš čisto vse, kar si partner zaželi.

[freaky]

Ne rabiš človeka, ki ti karakterno 100% ugaja in s katerim se dopolnjujeta. Rabiš (morda) človeka, ki te razume ali pa se vsaj trudi razumeti. In brezpogojnost ni trpljenje, ni mazohizem in posledično podrejanje. To tudi ne pomeni, da narediš čisto vse, kar si partner zaželi.

Nisem rekla, da potrebuješ takega človeka. Jaz osebno si ga niti ne bi želela (če bi obstajal seveda). Očitno imava samo drugačno pojmovanje besedne zveze brezpogojna ljubezen. Enostavno mi ta zveza deluje povsem klišejsko.

[kr.ena]

Kr.ena: Mi živimo v drugačnem kulturnem okolju, kot oni, zato nam je to težje razumeti. ( Arabskim ženskam se zahodnjakinje smilijo, ker niso tako svobodne kot so one, pod zaščito moškega, npr.)

Ljubiti so se učili na ta način (med drugim), da so sprejeli sočloveka takšnega, kakor je. In da je bila zadeva še malo težja, so svoje predsodke razbijali še preko spolnosti. Učili so se v bistvu zares ljubiti sebe, da bodo pripravljeni zares ljubiti drugega.
To pa ne paše v naše kulturno okolje, zato verjetno tudi ne bo razumljeno. Če te zanima, mislim, da je v knjigi od Evalda Flisarja z naslovom Čarovnikov vajenec (ki je potopis – s pisateljem sem govorila in je zadeve, ki so v knjigi opisane dejansko doživel) opisana ta tematika. Če ni v tej knjigi, pa je v eni drugi, prav tako njegovi in na podobno tematiko.

Ok, nam je težje razumeti, ampak jaz ne mislim, da bi morali sploh poskušati razumeti. Mi živimo pač v drugačnem kulturnem okolju. In ne da se primerjati, kdo je sposoben globlje ljubezni.
Flisar je nekje globoko na mojem spisku knjig, ki bi jih bilo mogoče nekoč fino prebrati. Kaj posebno me pa ne vleče. Dokler ne preberem, mu nočem delati krivice, ampak na splošno ne padam na instant eksotično poduhovljenost. No, tudi če ni instant, ne padam nanjo.