Jokica - pretirano čustvovanje

[purple_rain]

In sam pridet skoz tist najhujš (k te neki sesuje pa se ti "strga") je neki najbl groznga.

Sam ko ti pa tole rata, si pa zmagala in najmočnejša oseba na svet.

[*purple*]

Aloha, seveda ni nič narobe z nobeno pomočjo kakega strokovnjaka na področju čustev in čustvene stiske, vendar talefaza skozi katero se sprehajaš v tem trenutku ti, je življenska faza, in ne obstaja človek ki nebi šel skozi to...
seveda je težko, kajpak, precej težko, ne vidiš izhoda, solze se kar same vlivajo na oči, ampak sčasoma bo bolje...
vedno pridejo trenutki ko ti je težko, ko ti gre n ajok, ko se jokaš, ko bi najrajš takrat vse postrelu ki so te prizadeli..ampak čas vse to zaceli...boš vidla čez nekej časa, ko boš pogledala v to temo in se boš samo nasmejala...tud zate bodo prišli tisti srečni dnevi, ko boš srečna in nasmejana..ševedno so in še vedno bodo
kar se tiče pa kreganja in teh zadev, je pa predvsem krivo to da te nekdo sprovucira in tisto ni jok odžalosti, ampak od obupa...in vse to je ist normalno....nč nsii čudna, nč ni narobe...taka pač si v tem trenutku, bolj ranljiva kot prej nekej časa....
ampak sej pravim, še vedla ne boš kdaj bo vse to minilo in kdaj pride nov lepotec na tvoje obzorje....

[@smrketka@]

jst sm tud tko dost čustvena, hitr me kej zbega, hitr se zjokam.ampk se mi zdi da zadje čase vedno manj, tud probam si to dopovedat, če preveč jokam me to nikamor ne bo pripeljalo, da boljš da kej ukrenem in situacijo popravim, kot pa da jokam in se smilim sama sebi pa sekiram.

nekak bi lahk rekla, da mi to uspeva zato, k sm zlo srečna, kajti mam tipa k ga mam najraš na svetu, v oporo mi je, vem da me ma rad, in to mi pomaga bolj kot vse drugo

[Aloha]

Ja, Purple, hvala za lepe želje, ampak po moje nisi čis razumela mojga problema... Ne gre za neko trenutno obdobje, ampak sm kar se tega tiče že od nekdaj pretirano občutljiva in se me zlahka prizadane, zadnja leta pa se je zadeva grozn poslabšala... In to ne traja en teden al pa en mesec, to se (z umesnimi svetlimi trenutki) vleče skoz leta. Pa ne gre samo za fante in žalost na ljubezenskem področju, to pr men zajema use stvari okol mene, use kar se dogaja. Izhaja pa zagotou iz tega. Najbl hudo mi je pa k pomislm, na kašn način zapraulam svojo mladost...

[*nikkica*]

pa sj ne more bit tko hudo, tuda jaz vedno jokam le da jaz ponavadi popolnoma brez razloga potem pa me drugi sprašujejo kaj mi je jaz pa ne znam povedat ker pravzaprav ni nič narobe.
najbolje je da nehaš to jemati kot nekaj tako pomembnega poskušaj se sprostiti, pa naj te ne moti če te kdaj prime da bi se zjokala. čisto normalno je da ti gre na jok ob čustvenih prizorih in mrtvih živalih, ampak poskušaj razmišljati na način da če nekdo umre ali trpi v nekem filmu to res ni tvoj problem, poskusi gledati bolj nase kot na ves svet okoli sebe, sicer se sliši samovšečno a lahko ti pomaga

[purple_rain]

Aloha, seveda ni nič narobe z nobeno pomočjo kakega strokovnjaka na področju čustev in čustvene stiske, vendar talefaza skozi katero se sprehajaš v tem trenutku ti, je življenska faza, in ne obstaja človek ki nebi šel skozi to...

Sej je Aloha že sama povedala, ni to neka faza, ampak del nje, njene osebnosti..pretirana ranljivost, občutljivost ... kar je vse tudi ozdravljivo.

Sam glavo gor in pa z nasmehom na obrazu v svet.

čisto normalno je da ti gre na jok ob čustvenih prizorih in mrtvih živalih, ampak poskušaj razmišljati na način da če nekdo umre ali trpi v nekem filmu to res ni tvoj problem, poskusi gledati bolj nase kot na ves svet okoli sebe, sicer se sliši samovšečno a lahko ti pomaga

Pomoje pa to ona dojema bolj kot sam pojem teh nesreč, ne da bi jo res osebno prizadela situacija v filmu..

[*purple*]

ja sem pol šele vidla da sploh nisem prvega posta brala, ampak enga od naslednjih, pasm tak filing dobila kot da je to zdej problem...
hmm, če ne pa nevem...taka si...Sicer praviš da se z leti vse skupej stopnjuje, ampak zato ker se pač spreminjaš, ker se ti z leti dogajajo tud kakšne slabe stvari in potem vse to potegne za sabo...
tud jst sm bla en cajt jokica, pol spet dolgo časa ne, potem pa spet...nevem men je to ful odvisn od vseh okoliščin in dogodkov...verjatno imaš v sebi že razloge zakaj je tako...zdi se mi da sva glede tega precej podobne...mene tud zna hitr užalit kej in dostkrat kakšno solzo potočm pa noben ne ve zato...mogoče tud kakšnega posebnega razloga nimam, ampak mi je pač hudo...
zdej e bi zares rada kakšno strokovno pomoč je najboljš da jo poiščeš in se ornk pogovoriš z nekom in daš vse ven do zadnjega...jst sm se enkrat v srednji šoli tko fajn spucala pr psihologinji, da sem mela potem res lepši lajf...sam ven je treba vržt vse skupaj, do zadnjega kotička...

[Aloha]

Nimam tok potrebe po tem, da se "spucam" oz nekomu izpovem, kr to itak delam (predusm je mami tista, k "najebe" največkrat ), bl bi rada vidla, da bi me nekdo (strokounjak na tem področju) mogoče lahko bl "prebrou", da bi vidu globlje kt se vidm sama (oz kt se sama zavedam) al pa me vidjo ostali ... da bi "me prpelu" do česa, česar do zdej nisem vedla oz opazila ... Tko nekak. Da bi mi blo pol lažji naprej na seb delat ...

[legally blonde]

Js mam tut zadne dve leti dost tezko obdobje zarad ene poskodbe-ze 2leti me skusajo pozdravt pa jim ne ratuje in ker me skos boli se ne morm ukvarjat s prakticno nicemer, kar me veseli, se hodm dost tezko.
Sm bla skos ful pozitivna oseba pa vecinoma dobre volje, zdj sm pa cisto nasprotje sebe in na dobri poti k depresiji. Sam se tega zavedam in se trudm ne prepustit.

@Aloha: Te pa razumm, js se tut ful velikrat izpovem mami al pa najbolsi prjatlci, sam useen, sej vem da se trudjo razumet, sam ce se ti to ne dogaja ne mors razumet pa ce se se tok truds. Pa vem da mi hocjo najbols, sam useen.
Glede strokovnjakov pa js tkole mislm ... ja, lohk te preberejo pa ti rata, sam ne vem ... kaj pa ce naletis na koga k te ne prebere najbols pa bo sam se slabs? Ne vem, mogoce je to sam moja skepticnost k pride do zdravnikov in jim po usem tem kar sm dala skos tut slucajno ne zaupam vec, sam k pride pa do ksne tok obcutlive stvari, k lohk usaka malenkost sam se poslabsa stvar pa js ne bi tvegala, sploh glede na to kok je raznih samooklicanih strokovnjakov in bi blo pomoje bols, ce bi probala najprej sama rest problem (sicer pa to mogoce pa to sam men ustreza, k sm dost mocna oseba, komu drugmu pa ne bi )

[*purple*]

Nimam tok potrebe po tem, da se "spucam" oz nekomu izpovem, kr to itak delam (predusm je mami tista, k "najebe" največkrat ), bl bi rada vidla, da bi me nekdo (strokounjak na tem področju) mogoče lahko bl "prebrou", da bi vidu globlje kt se vidm sama (oz kt se sama zavedam) al pa me vidjo ostali ... da bi "me prpelu" do česa, česar do zdej nisem vedla oz opazila ... Tko nekak. Da bi mi blo pol lažji naprej na seb delat ...

pol je pa najboljš da se res odpraviš h psiologu, pa da skupej ugotovita tvojega črva v podzavesti...
ampak izogibi se Ruglja

[purple_rain]

Tko nekak. Da bi mi blo pol lažji naprej na seb delat ...

Si zelo na dobri poti s tem, da se zavedaš vsega tega. Mogoče ma legally blond prav, kot si tud sama že enkrat ugotovila, psiholog te lahko včasih še bolj zamori, ampak če veš, kaj iščeš, kaj rabiš, veš, na čem delat..bi lahko blo samo dobro vse skupi.

Pa velik sreče.

[Frenkie]

V bistvu so načini, kako emotivno reagiramo v določenih situacijah, pogojene z našo osebnostjo. Recimo medtem, ko tebe ob nečem povsem poplavijo čustva, bo nekoga taka situacija pustila čist "hladnega". Če so ti take lastnosti prirojene, se jih boš bolj težko otresla, edino kar lahko storiš je to, da se jih naučiš obvladat in na bolj konstruktiven način reševat.

Mogoče je posledica tako močne sentimentalnosti pri tebi tudi ta, da na večino stvari gledaš pesimistično. Enkrat sem brala, da optimizem deluje kot obramba na emocionalne "izbruhe". Recimo če si ti nagnjena k temu, da v vsaki stvari vidiš le najslabše, se potrudi, da nekako uravnovesiš tak pristop. Npr. končanje zveze s tipom je lahko zelo emocionalna zadeva, ki ima lahko tudi svoje posledice, vendar obstajajo tudi prednosti - imaš priložnost, da začneš drugo življenjsko pot ali pa se začneš ukvarjati s stvarmi, s katerimi se prej nisi. Kar hočem povedat je to, da v vsaki slabi stvari lahko najdeš tudi nekaj dobrega.

Lahko začneš tud na tak način, da namesto da za vsako malenkost izjokaš morje solz, začneš pisati dnevnik in tako svoja čustva preneseš na papir. Recimo vsak dan napišeš kako si se počutila v odreagirala v določenih momentih. Po parih dneh boš ugotovila, da se določena čustva in reakcije večkrat ponavljajo. Potem začni razmišljat kaj bi v določenem trenutku nardila drugače. Na tak način se lahko naučiš obvladat določene izbruhe.

[purple_rain]

Frenkie, zelo všečno in pozitivno razmišljanje.

V bistvu so načini, kako emotivno reagiramo v določenih situacijah, pogojene z našo osebnostjo. Recimo medtem, ko tebe ob nečem povsem poplavijo čustva, bo nekoga taka situacija pustila čist "hladnega". Če so ti take lastnosti prirojene, se jih boš bolj težko otresla, edino kar lahko storiš je to, da se jih naučiš obvladat in na bolj konstruktiven način reševat.

To je vse res.

Mogoče je posledica tako močne sentimentalnosti pri tebi tudi ta, da na večino stvari gledaš pesimistično. Enkrat sem brala, da optimizem deluje kot obramba na emocionalne "izbruhe". Recimo če si ti nagnjena k temu, da v vsaki stvari vidiš le najslabše, se potrudi, da nekako uravnovesiš tak pristop.

Se tudi strinjam, hkrati pa po eni strani verjamem, da če si pripravljen (tudi) na možen slab razplet(kar se sicer sliši pesimistično), si potem ob dejanskem slabem razpletu dogodkov/stresni situaciji/whatever manj razočaran/prizadet/šokiran...ker si pričakoval. Je pa hkrati tole nadvse naporno in zoprno, če maš skoz v mislih tudi to.

Kar hočem povedat je to, da v vsaki slabi stvari lahko najdeš tudi nekaj dobrega.

Točno. "Always look on the bright side of life." Optimizem je najboljša "obramba".

To je tudi dobra ideja, pisanje dnevnika in spremljanje, opazovanje in samo-analiza svojega obnašanja...

[*Princess*]

Hey Aloha!

Te razumem kak ti je,...men je podobno,..veš kaj,..sj to je pač še ena izmed bolezni nove dobe...nekako imamo vse, sam tistega notranjega zadovoljstva pa ni tko lahko doseči,...

Nimam nekega unikatnega nasveta zdj tle,..sam pač moraš se naučit, da se ne sekiraš tolko za okolico (ker se tut ona ne kj pretirano zate), glede fantov (hja,..jst mam pa 23 pa ga še nkol nism mela,..sexala sm s 3 ampak so bli ravn 3 skup za enega, s tem, da me je vsak nekako ranil, ni zdj fora, da sm pričakovala poroko od njih,..sam ej eno spoštovanje, uporabo kondomov-kar 2 od teh tipov nista hotela oz. le pod hudo prisilo ipd...pol pa prav ena punca v drugi temi, da kako so lahko f.frendi skor boljši od vez ipd..da so ljubeči itd...ja pač odvisno na kakšnega naletiš,...bo zdj to kaka naivna prebrala pa misla wow sj bo kul,..yeah no ja sj delno že drži, kar te ne ubije te okrepi...

Skratka,..ne bi tle neki pametovala, če ne bi vidla, da ti je res hudo,..men je tut,..in čeprav sm mlada, solidno grajena, solidno pametna....me to glede fantov, življenja kr iztiri in pol peša tut moje delovanje nasploh ( v odnosih z drugimi, delo itd..)

Yeah,..borit se treba pa sebe met najrajeee in bit kolkr tolk pošten...sveta pa spremenila sama ne boš:))
No ja srečno ne,...najdi nekaj kar te ful veseli pa uživaj v tem,..sj life pač ni rožnato polje za nikogar...we will survive:)

Pa pa

[Aloha]

Hvala, punce ...

Mnja, upam, da bo čez čas bolš ... Trenutno obdobje je še posebi naporno, dobesedno živim, samo da živim, kokar me je groza misli, da mi leta prehit minevajo, si po drugi strani želim, da bi premaknla čas naprej (ne vem za kok, upam, da čim mnj), preskočila to, kar me še čaka in se "zbudila" u neki lepšga

Zame očitno ne vela pregovor, da kar te ne ubije, te nardi močnejšga ... Mogoče pa ... dolgoročno. Enkrat je nekdo nekje napisu, da ti žiulenje tok časa nalaga iste situacije, dokler se iz njih neki ne naučiš ... Bi rekla, da kr drži, saj zame.

Zdej sm si sposodla knigce od Sanje Rozman, Zaljubljeni v sanje in Sanje o rdečem oblaku. Mal sm preletela in se itak najdla u zgodbah. Zasvojena z odnosi. Iz tle naprej pol izhaja večina mojih težau.

Glede pisanja dneunika - sej pišem tle po Cosmotu Hec. Kadar me je najbl bolel (predusm ljubezen) sm pisala pesmi. In to mi je kr nekak pomagal ... Sam da je preveč pesmi ostal pr men, kr jih nism dala naprej Večina pa je bla napisana za določene osebe in še vedno mislm, da bi jih mogla tem osebam tut dat. Čeprou so sam še del preteklosti, bol al mnj (boleč) spomin na določena obdobja mojga žiulenja.

Ah, zašla.