V OŠ so bli moji kar strogi glede tega. Spomnim se, da sem morala priti vedno prva domov iz rojstnodnevne zabave, da so me prišli vedno iskat (da se ne bi "zgubljala" po osvetljenih ulicah in da me ne bi kdo ugrabu, ali kakroli), da me je blo vedno sram, ker hodim tako zgodi domov. Na kakšne žure pa niti nisem smela pomislit, da bi šla, ker sem že vnaprej vedela, da mi ne bojo dovolili.
V srednji šoli se je situacija malo poboljšala, še posebej od takrat, ko sem dobila resnega fanta (današnjega). Z njim so mi dovolili veliko več in tudi do bolj pozne ure. Začeli so zaupati njemu, meni pa bolj ne. Ko sm hotla it s kšnimi frendicami vn, pa mi sploh niso dovolili, češ, ne morem hodit s prijateljicami, če pa imam fanta (in naj se odločim, kdo mi je primaren)

. Zato je veliko mojih sošolk kar obupalo nad mano in me za žure sploh več ni spraševalo, ker so itak vedele, da ne bom šla.