Česa vas je bilo strah ko ste bili majhni?
-
.drama.queen.
- Sramežljivka
- Prispevkov: 38
- Pridružen: 13. Mar. 2008 13:43
- Kraj: somewhere over the rainbow
-noro me je bilo strah pustnih mask, ampak ne plastičnih temveč tistih gumijastih, grozljive so mi bile, če so mi jo doma samo pokazali, sem čisto friknila 
in ker sem pri babici rada brskala po klopi v kuhnji (ker je bila klop, ki se je dala odpreti, in tam not se je za moje pojme vedno kaj zanimivega nahajalo), mi je moja zlata familija tja not naštimala eno tako masko....jooooj kaka travma je bla to....
-globoka voda...še zdaj mi ni prijetno plavati v reeees globoki vodi.
-temna podstrešja...kot otrok sem bila izjemno firbčne sorte (no, mi še od takrat to drži
), in sem pri babici n podstrešju naletela na plašč, obešen na obešalnik, ki je bil obešen na tram....izgledalo je, kot da se je nekdo obesil in da zdaj čisto presušen tam visi....brrrrr
-debelost. moja prapodoba groze. že od malega, in ta strah ostaja. kakšni dve leti nazaj me je čisto ruknilo, ko sem sredi mesta videla žensko okoli 40, v obraz tako simpatično, lepo, oblečeno pa v ogromen plašč, iz katerega so gledali gležnji, ki so se "razlivali" preko gležnjev. ljubi bog. moja prapodoba groze, res. tist beden občutek.."kaj če bom jaz slučajno kdaj taka??" neprijetno.
-pa klovnov tudi ne morem. verjetno zaradi grozljivk, pa tisti grozni smejoči se ksihti...psihopatsko
in ker sem pri babici rada brskala po klopi v kuhnji (ker je bila klop, ki se je dala odpreti, in tam not se je za moje pojme vedno kaj zanimivega nahajalo), mi je moja zlata familija tja not naštimala eno tako masko....jooooj kaka travma je bla to....
-globoka voda...še zdaj mi ni prijetno plavati v reeees globoki vodi.
-temna podstrešja...kot otrok sem bila izjemno firbčne sorte (no, mi še od takrat to drži
), in sem pri babici n podstrešju naletela na plašč, obešen na obešalnik, ki je bil obešen na tram....izgledalo je, kot da se je nekdo obesil in da zdaj čisto presušen tam visi....brrrrr
-debelost. moja prapodoba groze. že od malega, in ta strah ostaja. kakšni dve leti nazaj me je čisto ruknilo, ko sem sredi mesta videla žensko okoli 40, v obraz tako simpatično, lepo, oblečeno pa v ogromen plašč, iz katerega so gledali gležnji, ki so se "razlivali" preko gležnjev. ljubi bog. moja prapodoba groze, res. tist beden občutek.."kaj če bom jaz slučajno kdaj taka??" neprijetno.
-pa klovnov tudi ne morem. verjetno zaradi grozljivk, pa tisti grozni smejoči se ksihti...psihopatsko
Teme in duhov. In to dvoje blo precej povezano.
Zaj pa ne, da me je strah teme ampak mi ni prijetno bit zunaj, ker se bojim stika s kako okuženo lisico al pa kako drugo živaljo, ki ni glih zdrava in me bo napadla, ko me bo srečala. Oz. se vsaj bojim, da bi me.
Zaj pa ne, da me je strah teme ampak mi ni prijetno bit zunaj, ker se bojim stika s kako okuženo lisico al pa kako drugo živaljo, ki ni glih zdrava in me bo napadla, ko me bo srečala. Oz. se vsaj bojim, da bi me.
“To be yourself in a world that is constantly trying to make you something else is the greatest accomplishment.”
― Ralph Waldo Emerson
― Ralph Waldo Emerson
-
delfinchek
- Debatorica
- Prispevkov: 439
- Pridružen: 03. Jun. 2011 15:52
Grozno sem se bala teme. Še spala sem pri luči do kakega 10 leta ali pa še dlje, se ne spomnim. To sem prebolela, nimam več nikakršnih problemov, so mi pa še zdaj neprijetni kurenti. Sicer se jih ne bojim več, se jim pa raje izognem, če jih vidim. S tistimi zvonci skačejo in se vtikajo v mimoidoče - dajte mi mir!
-
sirova štručka
- Cosmopsiho
- Prispevkov: 5990
- Pridružen: 09. Dec. 2009 20:57
-
saarijarvi
- Cosmo moderatorka
- Prispevkov: 4488
- Pridružen: 18. Apr. 2007 22:06
