čuftika napisal/-a:10 km je nič, to sploh ni veliko...
Imela sm partnerja s katerim sva bila oddaljena 10 km in sva se videvala 1x tedensko, tko kot Mishela in njen... In ne, to zame ni resna zveza.
Imela sm tut partnerja, ki je živel 70 km proč in sva se videvala vsak drug dan, včasih tut vsak dan. Tolk o kilometrih, če ti je do partnerja, se tut 2 uri pelješ, če ti ni, ti je še 10 km preveč.
Well, that`s the spirit!
Tako bi tudi moralo biti. Ko sta se moja mami in ati v sš začela spoznavati, je oče tudi do mame parkrat tedensko naredil cca 40km v eno smer, da jo je sploh lahko videl oz. ker telefonov ni bilo, je prišel domov vprašat njene starše, če je doma. Kdaj je tudi ni bilo in mu ni bilo prav nič žal poti tja in nazaj (80km). Jaz pravim, da se prava ljubezen ne meri skozi denar (koliko si zapravil ali koliko nisi), ker je vredna vsega in še več.
Kar se pa tiče tega kolikokrat se videvate s partnerjem. Meni osebno je ljubše, da se s fantom vidim čim več, ker če je tisto tapravo, se itak ne naveličaš. Skupno življenje je pa sploh najboljše in v začetnem stadiju zveze tudi najboljši pokazatelj ali sta dva sploh zmožna krmariti skupen čoln. Ajde, če pa nekoga spoznavam in je zveza stara šele tam nekje do pol leta, pa se vidiva kakšen teden manj kot 5x, pa tudi razumem, v kolikor ima res kakšne obveznosti, v katere me ne more vključiti. Nasplošno pa mi je skupno življenje najboljše, tako vsaj vidiš kdo je neka oseba v resnici in tudi po tem, da se vselita skupaj vidiš koliko je zainteresiran. Najboljše so pa one variante - živita že skupaj, potem pa sčasoma spet ločena. Been there done that ... never ever again!





Dolgoročno to nikol ne funkcinira, nekaj časa se prilagajaš in požiraš, ampak samo sebi škoduješ.


ahh bo že nekak.
