Sicer sm zlo čustvena, tut nežna duša, k spušča souze ob cmeravih filmih, romantični prebliski z moje ali njegove strani so mi čist simpatični in jih z veseljem doživim, ampak - ne maram sanjačeu, tipou k ceu cajt fantazirajo, na velko opevajo, idealizirajo ljubezen in romantiko, tipou, k bi jahal na konju po obali ob sončnem zahodu, se cele dneve penzionistično sprehajal po tivoliju gor in dol, objeto poležaval u travah in razpraulal o magičnosti vesolja in ljubezni, ... zeeeeh, zeeeeh

Pr teh letih hočem od življenja dost več kt zasanjano pravlco dveh duš, lebdečih tm nek pod oblaki. Kam nej potemtakem z energijo, z željo po hitrejšem bitju srca in potrebo po dogajanju, po občutku da živim tle in zdej, ne pa u Grimmovih pravlcah o princeskah in konjih ...?

Heh, me je pa to spomnl na enga deca, leta nazaj, s kerim sva šla na njegovo željo na eno kofetko in je blo že takoj jasno, da bo ostal zgolj in samo pr tej eni ... Pridem domou, usa srečna ob odrešenju in že zapiska msg - to, kar je biu ta tip zmožn napisat u tistih 160 znakou, je biu tak presežek cukra (in seveda zame meje dobrega okusa), da sm še tri dni za tem jedla sam kisle kumarce ... Ne, primerjanje moje nenadkriljive lepote s cvetočimi češnjevimi drevesi in njih dišavami ni tisto, kar bi si moja ušesca še kdaj želela slišat
