Sicer sm zlo čustvena, tut nežna duša, k spušča souze ob cmeravih filmih, romantični prebliski z moje ali njegove strani so mi čist simpatični in jih z veseljem doživim, ampak - ne maram sanjačeu, tipou k ceu cajt fantazirajo, na velko opevajo, idealizirajo ljubezen in romantiko, tipou, k bi jahal na konju po obali ob sončnem zahodu, se cele dneve penzionistično sprehajal po tivoliju gor in dol, objeto poležaval u travah in razpraulal o magičnosti vesolja in ljubezni, ... zeeeeh, zeeeeh
. Preveč. Zame čist preveč.
Pr teh letih hočem od življenja dost več kt zasanjano pravlco dveh duš, lebdečih tm nek pod oblaki. Kam nej potemtakem z energijo, z željo po hitrejšem bitju srca in potrebo po dogajanju, po občutku da živim tle in zdej, ne pa u Grimmovih pravlcah o princeskah in konjih ...?
Enostauno mi je omenjenin način življenja dougočasen in me nekdo, k živi le ta deu usega možnega, ne bi mogu prepričat. Mogoče nekoč, ko jih bom štela 60+, prej pa sigurno ne.
Heh, me je pa to spomnl na enga deca, leta nazaj, s kerim sva šla na njegovo željo na eno kofetko in je blo že takoj jasno, da bo ostal zgolj in samo pr tej eni ... Pridem domou, usa srečna ob odrešenju in že zapiska msg - to, kar je biu ta tip zmožn napisat u tistih 160 znakou, je biu tak presežek cukra (in seveda zame meje dobrega okusa), da sm še tri dni za tem jedla sam kisle kumarce ... Ne, primerjanje moje nenadkriljive lepote s cvetočimi češnjevimi drevesi in njih dišavami ni tisto, kar bi si moja ušesca še kdaj želela slišat
.

) pa tudi ni noben izjemen dogodek.


V to ne moremo več verjet. Kje pa je še prostor za romantiko… Takih moških več ni…. In kako se naj počutim po tem? Kot da sem v celoti izvenserijski, ker bi rad osrečil svojo punco (seveda če bi jo imel) in da bi imela čudovite trenutke skupaj ki bi se jih vedno spominjala…in se imela zato še raje.
in vsi ostali trenutki, ki ji lahko uresničiš s partnerjem…saj v tem je smisel ali ga morda ni več?
