... ewo da se še jst mal razpišem pa razjočem zravn
. Učeri mi je fant poslal SMS in mi pač na dolgo in na "lep" način powedu da ne morema bit več skupaj
. Jst sem mu odpisala nazaj pa zakaj, da ti razlogi ki jih je navedel sploh nebi smeli vplivati na najino zvezo in da bi ostala skupaj. Ampak vse je bilo očitno zaman ...
Jst nevem ka naj nardim ... trenutno sm še tak v šoku da se jočem na vsake tolk cajta ... in se sprašujem ZAKAJ se je morala to zgodit. Tistih pol leta k sma bla skupaj je blo za mene nekaj najlepšega kar se mi je naredil. Zame je bil popoln. Dobro se je poljubljal, bil dober v postelji, bil je moj VSE. Večkrat na dan mi je rekel da me ljubi. Če se že nisma videla me je vsaj pokical ali poslal sporočilo. Vsakič ko mi je bilo hudo sem se zatekla njemu v objem, se zjokala in me je potolažil. Sedaj ko mi solze polzijo po obrazu in me v srcu močno stiska se mi pred oči zavrti film NJEGA in vseh trenutkov, ki se jih spominjam kot da bi bili včeraj. Tisti njegov pogled, najin prvi poljub, prva noč k sma jo preživela skupaj, njegov prvi Ljubim te.
Ob njemu sem se počutila najbolj varno. Bila sem srečna, morda celo presrečna da ga imam. Bil je moja droga, postala sem odvisna od njega. Postala sva odvisna en od drugega in nisva zdržala eden brez drugega. In potem se zgodi tole ... bum šok jok ... zrušil se mi je cel svet, ko sem prebrala tiste njegove besede. Noge in roke so se mi tresle. Sesedla sem se na tla, saj nisem prenesla pritiska. Ulile so se solze. Še vedno mi polzijo po obrazu in to že 2 noči in 2 dneva zapored. Poskušam ostati pozitivna a ne morem. Ves čas mi hodi v mislih ... pregloboko se mi je usedel v srce . Tako rada bi ga še enkrat objela in ga poljubila ... Če bi vedela da je v soboto bil tisto zadnji poljub in mi je nazadnje rekel Ljubim te, nebi hotela nikoli več oditi iz njegove sobe. V mislih ga še vedno rotim in naj se premisli da boma spet par. Ker moje življenje je brez njega nesmisel ...
Očitno je usoda nepredvidljiva in se nam nekaj stori takrat ko najmanj pričakujemo.
Sedaj ko to pišem mi je malo lažje ampak ne morem da nebi jokala zraven. Morda čez čas bom prebolela. Mogoče bo boljše čez nekaj dni, tednov, mesecev ali pa tudi ne. Vem da ga ne bom mogla nikoli čisto pozabiti in preboleti. Ker je bil le ON tisti, ki je bil meni VSE.
Tolažim se s tem pregovorom: Kar te ne ubije, te naredi močnejšega.
Ampak v tem trenutku imam občutek da me je ubilo. Ubilo je vse tisto kar je bilo v meni. Vso upanje, vso srečo zaradi katere sem se vsako jutro zbujala nasmejana. Upam da se bo spremenilo, da se bo spremenilo na bolje in da boma nekega dne zopet skupaj.
Ljubim ga in ne morem brez njega
. Tako ga pogrešam. Že samo en njegov poljub ali objem bi bil dovolj da bi zacelil rane in posušil moje solze. Morda je tudi njemu v tem trenutku hudo. Kdo ve ... mogoče misli name a nima moči da bi poklical...morda se to noč srečama v sanjah ... Na trenutke pomislim: morda so to le grde sanje in se to ne dogaja, čakam da se bom zbudila ... A nato se kaj hitro zavem da niso sanje ampak žalostna resničnost...
Očitno mi je bilo v tem pol leta prelepo, prelepo da bi trajalo. Ker očitno vse lepe stvari ne trajajo večno. Bilo je kot v pravljici, ampak ta pravljica se je končala z žalostnim koncem
Do takrat pa lahko le upam in čakam kdaj se bo to zgodilo, pa čeprav sama in obdana s solzami, ki mi delajo družbo
.
. bla sva frenda za kej več pa ni biu prpraulen...no po 6 letih...pa mam fanta in use, ga ne morm pozabit. tko da...tist k se trud koga pozabit..naše glave niso računanik k se lahko ene fajle kar briše čeprou bi si kdaj želela da je tko...pač s tem živiš do konca lajfa in na konc ti ostanejo sam še spomini - lepi in grdi
mislm ne razumem da je prej daju use znake da sm mu ušeč..k se pa js opogumim pa tko....
