najprej sma tud midva samo mutila, prvo samo ko smo bili zunaj, potem sma se že na pijačah+sprehodih po pouku dobivala...pa sem jaz ful štopala, ker sma bla sošolca. enostavno si nisem mogla predstavljat resne zveze, če se nonstop gledaš, ker nisem rada res vedno omejena. no, pa me je vseeno prepričal da se splača probat. v šoli kaj več kot kaki lupček na vsake tolko ni bil. sedela nisma skupaj, ker meni res ni blo do tega, da bi čist celi čas skupaj visela. ampak je šlo. zdaj sma že nekaj let iz srednje pa sma še skupaj.
je pa pri nama bila tudi ena sošolka, ki se nikakor ni mogla sprijaznit z najino zvezo. in se je tud vesla po njem in ga cel čas nekaj objemala, še bolj je za to imela veselje, ko sem bila jaz kje v bližini. grrrrr
in sma nekaj krat že bila na tem, da boma šla narazen..jaz sem njega silila, da se naj z njo pogovori, ker se mi je zdelo, da bi ji moral to on povedat..in ko ji je že kakih petič isto stvar razlagal, je počasi dojela..ampak sem ziher kako leto življenja zarad nje zgubila, ker tolko kot sem se pa takrat presekirala..
v glavnem, če je vama obema za to potem lahko rata-poznam kar nekaj parov, ki jim je
je pa verjetno potrebno več vlagat v zvezo, ker se vidita tudi takrat, ko vama ne paše, da bi se, ko je kaki pomemben test, spraševanje in tudi takrat ko je eden tečen, drugi pa dobre volje pa morata vseeno nekak komunicirat. zveza je sigurno drugačna. mi2 ko sma zunaj s prijatelji, se obnašama bolj kot kolega kot pa par (mi itak grejo na živce pari, ko na morejo biti 5 min eden brez drugega pa se morajo nonstop objemat pa lupčkat itd.)in sma tak že od začetka.
ajoj, sploh ne vem če se mi splača še trudit z njim, če na koncu ne bo nič 
midva sva se nekako "našla" šele na koncu 3. letnika in čisto lepo zvozila skupaj cel 4. letnik, čeprav so nama drugi napovedovali dokaj tmno prihodnost 
