iluzija napisal/-a:Meni je najbolj zanimiv ta "fenomen":
Ženska, ki je bila v otroštvu pretepena (po možnosti tudi posiljena) vsakodnevno od svojega očeta, je to pač sprejela kot nekaj samoumevnega - kar naj bi se pač moralo dogajati v življenju. To sprejme kot nekaj "dobrega" in potem, ko odraste, išče svojega partnerja na podlagi teh vzorcev, ki jih je dobila v otroštvu od očeta... Ne uživa v tem, ampak hkrati ji da to nek občutek, da je ljubljena. To so hude psihološke "napake" in jih je precej težko odpravit...
Da, to je zame popolnoma zmotno mišljenje, saj nikakor ne vedno drži in zaradi tega se nikoli ne moreš ozirat na določen vzorec ampak moraš na vsako dejanje človeka pogledati precej širše (najlažje je bluzit tisto, kar so napisali strokovnjaki, ampak niti 2 človeka si nista ista).
Jaz za idiotske odločitve ljudi ne krivim staršev. Čeprav podajo nek vzorec obnašanja, pa ni nujno, da ga otrok povzame, saj niso edini, s katerim ima stik.
Preprost razlog je, zakaj ženske sprejemajo nasilje (in ne, ne mislim tu zdaj ene na izi klofute zraven), ker nimajo samospoštovanja in samopodobe. Ker imajo v glavi misel, da si ne zaslužijo boljšega. Da jih ima človek s katerim so, rad. Da ko bo kriza minila, nebo več tak.
Zakaj človek nima samospoštavnja in samopodobe? Na te stvari veliko vplivajo vsi dejavniki in celotna družba, ki nas sprejma v življenju, ne samo starši. Seveda je pa nanje najlažje valit krivdo, ker so pač nam najbližji.
Torej...
Primer: Jaz vozim tovornjak. Se pravi, da ga nekdo v moji žlahti tudi? Ajooo, spet narobe, nuben ga ne vozi, vsaj jaz ga ne poznam.
Primer: Jaz VIDIM, ko moj oče igra nek inšturment ali opravlja neko delo. Bom jaz tudi igrala tisti inštrument ali opravljala tisto delo? Ne, ker me ne zanima.
Primer: Celotna družba pije. Bom jaz tudi? Bom, ko bom JAZ hotla.
Primer: Družba gre ven v babe (se družim samo z dedi). Si bom zaradi tega tudi jaz našla enga jebača zuni? Ne, ker ne hodim zaradi tega ven.
Skratka... Vidiš, doživiš lahko vse mogoče. Kako to sprejmeš in razčistiš sam pri sebi, je pa odvisno od tega, koliko si močna oz. labilna oseba.
Si npr. žrtev posilstva. Pri npr.3 letih res ne veš ali je to prav ali ni. Takrat pač tebi to pomeni neko izražanje ljubezni. Čez čas večina zlorabljenih ljudi ugotovi, da dejanje, ki ga je takrat počela x oseba, ni bilo pravilno. Torej, če tisto dejanje ni bilo pravilno, zakaj bi ga nadaljeval??? Razlog je globje v človeku. Ne nadaljuje tega zaradi tega, ker misli, da bo s tem pokazal ljubezen nekomu ampak iz maščevanja, lastnega zadovoljstva iz dejstva 'če jaz trpim, boš tudi ti'. Zanaša se na naivnost, nezmožnost odločanja mladega človeka, mu vliva laži ipd.
Osebno jaz mislim, da se tle ne sme gledat na tipični vzorec dejanja (če je moj oče morilec, posiljevalec,... sem tudi jaz. Če je moja mati kurba, narkomanka, sem tudi jaz), kajti človek ima še eno šibkejšo točko, ki je nihče ne razume dobro-naši možgani. Če smo se zmožni odločiti pravilno, zakaj stopamo po napačnih stopinjah (tole bi mogla ob priliki vprašati tudi naše politike

) ?