


Drugače pa...ali ni to usoda, da si z nekom slučajno na istem kraju ob istem času

*Lara* napisal/-a:Drugače pa...ali ni to usoda, da si z nekom slučajno na istem kraju ob istem času
angeLcek. napisal/-a:greš okoli riti v žep ..hehe.
Drgač pa ..razumem kaj hočte povedat. Torej takrat, ko se ne znaš odločit in ne veš kaj nardit, te življenje samo pripelje do tistega, kjer moraš bit oz. 'kar ti je usojeno'.
Js se učasih kr ne morem prepustit... Preveč začnem razmišlat o vsem in sm potem še bolj zmedena kot na začetku. Bolj kot analiziram, manj mi je jasno.
Ampk so tudi dnevi, ko mi je tko fajn .. Ne razmišlam sploh in sm prav vesela glede usega (npr. to da sm spoznala sodelavca).
Danes pa je tak dan, ko preveč tuhtam
A se vam tudi kdaj zdi, da pri tipih iščete napake? Mene je prau strah tega, ker opažam, da takoj ko mam šanso pri kakem tipu, iščem neki kar me odvrne od njega .. In bojim se, da bom tokrat spet kej našla![]()
So dnevi, ko res ne znam izkoristit tega, kar mi se mi ponuja.
Se mi zdi kot da je krivo tudi to, da ko sm bla mlajša, sm vedno vrjela v pravo ljubezen .. Da si z nekom, ker ga maš noro rad in on tebe .. Da sta skupaj in se mata tko lepo v svojem malem svetu .. Pač, sej poznate ta sanjarjenja, dokler si še v oblakih.
Sej tudi zdej še vedno vrjamem v to, ampk ne s tako močjo kot včasih. Zdej se mi vse zdi šibkejše - ne čutim več tistega zagona kot ponavadi, niti ne verjamem v to tako močno.
A tko rada bi se enostavno prepustila .. Recimo v trenutni situaciji bi lahko u soboto zagrabla sodelavca in bi bil že moj. Sam vedno začnem tuhtat, če je to sploh tisto kar hočem .. Kako bo potem, kaj bo z nama, bo kej narobe, sva sploh za skupaj? A bom u soboto z njim, u pondelk me bo pa že minilo? ...taka in podobna uprašanja se mi podijo danes po glavi..
Vem, brezvezna uprašanja, ker ne moreš vedet, če ne probaš .. Ampak ne morem si pomagat, a da ne bi komplicirala!!![]()
Je tudi katera od vas taka ali sm to pač spet samo js?
angeLcek. napisal/-a:Maja84 veš kaj je pri meni problem?
Ne to, da bi preveč komplicirala ali pa delala na zmenku kaj takega, kar bi lahko tipa odvrnilo od mene..
Pri sodelavcu me bolj skrbi to, da bo ON z nečim odvrnu MENE.
Danes sva bla med šihtom na eni 'hitri' pijački .. sej mi je luškan in simpatičen in vidim da je res u redu fant.
Ampak js sm taka, kot sm rekla - živim v oblakih - pričakujem metulčke v trebuhu, 'val elektrike' skoz telo ob vsakem dotiku, neko iskrico, magični občutek ... Na začetku sm ga mela, mi je blo pred njim nerodno in zmedu me je čist .. Zdej pa bolj ko sva si blizu, bolj razmišljam in bolj iščem napake .. Vidim, da je tip zainteresiran zame in jutri greva skupi vn .. A js skoz tuhtam o tem, da to ni to.
Tolk tipov sm že zavrnila, ker ni blo tiste 'iskrice' .. Usi so bli u redu, zihr bi bla usaka vesela tazga tipa .. Ampak js jih vedno zavrnem, ker ni tistega 'sanjskega' občutka ..
Zdej me že počasi skrbi .. kaj pa če tega občutka ne bom nikoli doživela z nekom, ki ga dejansko LAHKO imam zase?
Ker recimo pri sosedu, ki je zame 'nedosegljiv', je pa ta občutek skoz prisoten ...in ko je blizu, se ga rada dotikam, skoz hočem bit blizu njega .. A s sodelavcem se mam preprosto fajn, vem da je zlat tip, a kr ne morm si pomagat, a da ne bi skoz mislila na to, da iz tega itak ne bo nič .. In ob usakem njegovem gibu, vsaki njegovi besedi, iščem neki, kar bi me zmotlo ... Prau talent sm za odrivanje tipov stran od sebe, čeprau bi mi znalo bit z njim še zelo zelo fajn !!!
A tko rada bi se prepustila.. Kaj naj?!
![]()
![]()
angeLcek. napisal/-a:Srce ali pamet.
A se je sploh mogoče odločiti med tema dvema?
Človek naj bi sledil svoje srce, torej svoja čustva, svoje sanje in vse stvari v katere verjame.
Na drugi strani pa pamet - stvari, take kot so, najbolj realne, brez nikakršnega privdiha neuresničljivih sanj, gola resnica.
Meni se lepše sliši srce.
Lahko rečem, da že celo življenje sledim srcu, pameti le redko kdaj.
Sploh več ne vem kaj naj. Pred par dnevi sm bila skor prepričana, da bom jutri že zasedena, zdej pa že vidim najin 'zmenek' kot vsakdanje druženje s prijateljem. Tole analiziranje dogodkov me psihično izmuči in na koncu nimam več volje za nič od tega, kar sem načrtovala.
Bla sm že na dobri poti, da se prepustim sodelavcu, zdej sm se pa vrnila skoraj na začetek.
Tolk mi je že butasto vse skupaj, da se mi zdi še najboljša ideja, da ostanem samska. Ubistvu mi zgleda, kot da že vse tole delam pod nekakršno prisilo - po eni strani si želim imeti nekoga, ki bi bil moje zavetje, po drugi strani pa bi to isto osebo rada 'izkoristla' kot dokaz sosedu, da dejansko obstaja še nekdo, ki bi me rad imel zase.
Kdo bi me razumu ...![]()
Bojim se, da bom pogrešala tisti občutek, ki ga v meni zbudi sosed, ko se mi približa .. A če zavrnem sodelavca, bom pa pogrešala njegov način, na kateri me gleda .. V vsakem primeru čutim, da nekaj izgubim. A soseda sploh nimam, torej kako lahko izgubim nekaj, kar nism nikoli imela?
Naslednji vikend je ena fešta, kjer bo sosed zraven .. Me je že sprašval če pridem in si lahko že predstavlam, kake neumnosti bova spet počela.
Problem je le v tem, da meni to ne bo dalo miru še par dni kasnej, njegovo življenje bo pa najbrž šlo dalje isto kot da ne bi blo nič.
A par kilometrov stran bo pa nekdo, ki me dejansko ceni, js pa njega očitno ne.
Ah, meša se mi že ...