Frenkie napisal/-a:Po moje umetnost ne bi smela imeti nekega "cilja"... recimo da stremiš za tem, da z umetnostjo obogatiš, postaneš slaven ipd.
Sorry, ampak jst se s tem ne strinjam! Umetnost ima praktične cilje in vsak ki se s tem ukvarja ima vsekakor nek cilj ali pa vsaj predstavo kaj s tem doseči. Poznam veliko umetnikov (ne osebno), ki si obetajo zaslužek od svojega dela. Logično in nič narobe!
Drgač, pa jst umetnost doživljam kot nek "drug svet" v katerega se zatečeš z namenom da ti bo lepo... enkrat sm prebrala zanimiv citat ki pravi: "Resnica je grda. Umetnost imamo zato, da lažje preživimo z resnico" (nekaj v tem smislu).
OMG tale Dali Salvador je čist odštekan (v pozitivnem smislu seveda)... če bo kdo šel kdaj v Španijo mu toplo priporočam ogled muzeja v njegovem rojstnem kraju. Meni osebno bolj dol visi za tole slikarsko umetnost (mi je glasba bolj pri srcu), ampak po njegovem muzeju sem se sprehajala
takole
Slovensko ali ne, je pa dejstvo! To, kako umetniki danes večino svojega talenta in umetnosti "zapufajo" v prazen nič, je naravnost grozno. Zato da se jih lahko začne klicati "umetniki" morajo ti ljudje žrtvovati celo svojo mladost in polovico odraslosti. Recimo če pogledamo plesalce:
- s plesom morajo začeti že pri kakih 10 letih (če ne še prej)
- ples gre v mnogo čem čez naravne sposobnosti človeškega telesa, zato posebej v tujini mnoge deklice že pri 15 živijo od pomirjeval in "painkiller-jev"
- pri 18. začnejo s poklicno kariero, ki traja nekje maksimalno do 38. leta (ves ta čas tudi najboljši dobivajo zelo skromno plačilo, nikjer ne dobijo stalne pogodbe o zaposlitvi in zato, da v skupini ostanejo na svojem rangu morajo več čas živeti z umetnostjo: to največkrat pomeni, da imajo prvi trening ob 9.00, ob 13.00 imajo eno uro za kosilo, potem imajo še različne vaje za predstave do 19.00, če je zvečer predstava, redko pridejo domov pred polnočjo - vsak dan toliko fizične vadbe je redko tudi pri ostalih profesionalnih športnikih)
- ko se pri 38. letu upokojijo nimajo nobene izobrazbe, zato lahko postanejo le plesni pedagogi ali plesni svetovalci (spet minimalna plača, zaradi predčasne upokojitve in fizioloških težav, ki jih imajo s svojim od plesa pohabljenim telesom ne dobijo nobene zvišane penzije).
Nemogoče je da bi taki ljudje po 18. letu hkrati tudi študirali - še enkrat preberite njihov dnevni urnik.
- do konca življenja imajo poškodovane kosti (uničene sklepe npr. kolena, gležnji), proti koncu kariere se ponavadi pojavijo tudi hude poškodbe hrbta. Če imajo srečo je to vse. Jebeš tako umetnost!
^^ hmm... glede na to, da sem 6 let posvetila (tekmovalnemu) plesu in nato nehala predvsem zaradi pomanjkanja prostega časa (za prve 3 leta bi lahko omenila tudi svinjsko izkoriščanje kluba), se s povedanim večinoma strinjam! Bi pa dodala, da ples človeku lahko predstavlja popolnoma drugačen način uživanja kot kaj drugega. Meni je recimo še vedno žal, da sem popolnoma nehala... ampak kaj, ko si od tega ne moreš ustvarit neke kariere, od katere bi se dalo tudi dobro živeti.
1. Seveda da se mora profesionalno ukvarjanje z umetnostjo tudi finančno izplačat. In tudi se... Če ne tukaj pa v tujini. Če pa nič od tega ne uspe, pa vseeno lahko "služi" kot hobi... kar ni nujno slabo.
2. Tveganje (tako psihično kot fizično) pa je v marsikaterem poklicu
Zame je pa umetnost to, da nekomu uspe izraziti svoja čustva brez besed, tako, da ostali v njegovem delu občutijo popolnoma enaka čustva in ga razumejo...
Enostavno ne vidim umetnosti v takšnih slikah 
