motorola napisal/-a:mah, jas mam filing, da nimam več kaj jokat ... ampak še vedno se od nekod najde "voda" in gre vse spet jovo na novo.
nimam hrbtenice in se takoj pustim zmanipulirat ... sem mu poslala mejl, da pač dokončno prekinem vse stike (msn, fon, pijače), zdržala en teden ... dobla sms, zakaj ga ignoriram, danes še enega in sem spet tam, kjer sem bla tisto sekundo, ko se je vse končalo. vem, da ni prav oz., da ni dobro za mene, da še naprej ostajava v stikih, ker pač ne morem takoj preklopit, po drugi strani pa mi taaaak prekleto manjka njegova družba, pa pogovori, pa smehi oziroma on sam
pridejo trenutki, ko mi je ravno, pač je blo kaj je blo, pol pa pride ena tista minuta, ko se nečesa spomnim al pa preberem in adijo pamet. sej čez dan še gre, sem v družbi, vedno nekaj delam, ampak zvečer pred spanjem recimo, ko se misli nekak začnejo postavljat na svoje mesto ...
vedno bolj ugotavljam, da me v bistvu niti ni tolko prizadelo to, da sva končala, ampak bolj dejstvo, da sem/bom izgubila (najboljšega?) prijatelja. v začaranem krogu sem, res. pa ni videt, da bom hitro našla izhod iz tega naja
To pa je napisan, kot da bi brala samo sebe... jaz sm z mojim narazn mesec dni... men se pa zdi cela večnost... enkrat sem full vredu, predvsem med tednom ko sem na faksu in s sošolkami ki me držijo pokoncu, po drugi strani ko pa pride vikend, ki sva ga preživljela skupaj sem pa čist na tleh... še posebej, ker ma zdej že drugo punco... in ko sam pomislim, da je z drugo, tak kot je prej bil z mano... in potem sem še med vikendi sama doma, ker nimam prijateljic s katerimi bi šla ven, ker so vse pri svojih fantih... bila bi čist vredu, če bi vedla da nima že druge tako hitro...
Razšla sva se zarad varanja in laži, bolj ali manj z njegove strani, ker se je v pol leta spremenil v drugega človeka, na žalost se je pričel družit s takšnimi fanti, ki veselo varajo svoje punce in se še sam spustil tako nizko... češ, mora bit frajer... kar me je normalno full prizadelo. Sicer se še slišiva in pogovarjama... jaz se trudim, da ga ne bi poklicala in da bi ga na tak način hitreje pozabila... ampak po treh dneh ga full pogrešam... pa se kljub temu vzdržim, da ga ne bi klicala... ampak potem on mene kliče... nwm, včasih ga res ne razumem... sam bolečine bi se rada znebila.
Yada, yada, yada...
), da ti na koncu nič ni jasno. danes recimo sem jezna sama nase, da sem včeraj popustila in sva padla v debato in je seveda prišel na svoj račun, jaz pa sem ...
). metuljčica* je dobro napisala, sicer v eni drugi temi... punca se ti kvečjemu lahko samo smili, ker jo čaka ista usoda. ta stavek mi je dal nov zagon (bomo vidli, kak dolgo bo trajal ...)
saj ne morem verjeti. v bistvu sem že ves čas, odkar sva imela zadnje srečanje, vedela da mu nič ne pomenim, ampak vseeno me boli 
