Po skoraj štirih letih sva že kar domača drug pri drugem. Jaz sem pri njemu bolj, ker več časa preživiva tam, kot pa pri nas. Je pa tako ... Oba sva nekako navajena, da morava drug drugemu takoj ponuditi vsaj pijačo, kakšno pecivo (če seveda je). Ko pride on k meni oz. po mene, mi domači takoj govorijo, da naj ponudim to in ono (kar pač imamo), velikokrat tudi sami takoj prinesejo nekaj na mizo. Tako da je skoraj nemogoče, da bi si on moral iti sam nekaj vzet. Kadar imamo skupna družinska kosila (9 ljudi), potem strežemo ponavadi mi domači (jaz, mama in babica), pomaga tudi teta ... Na nas "mladih" pa je, da pospravimo stvari z mize. Moj lubek je vedno pripravljen pomagati, ampak ga je še vedno malo sram, da bi se obnašal, kot da je doma. Ko ga kaj prosim, pa vedno pomaga, npr. da kaj na mizo ali odnese kaj z nje, če jaz kuham kavo in dajem sladice na krožnike, jih on postreže ...
V našem študentskem stanovanju v Mariboru pa je tudi že navajen, da si sam vzame, če je žejen, jeva pa ponavadi skupaj. V časi izpitov sva bila kar nekajkrat skupaj tam in se je že udomačil.
Glede na to, da smo sami mladi tam, se mi zdi popolnoma noro, da si ne bi mogel iti sam vzet pijače, če je žejen. Saj mu pa ni potrebno streči z vseh strani. Dobro ve, kje imamo kozarce, krožnike, pribor, pijačo in hrano. Tam ponavadi tudi pripravi mizo in pomije posodo. Ga moram kar pohvaliti, ker je večinoma on poskrbel za umazano posodo.
Tudi ko sem jaz pri njemu v študentskem stanovanju, si grem sama kaj vzet, ali pa prosim njega. Priznam, on je pri meni malo boj domač, kot jaz pri njemu. Mi pa nikoli ni bil problem iti po kaj v hladilnik ali pa pomiti posode. Če jo že umažem, jo pomijem tudi lahko.
No, kot sem že napisala, sva pa največkrat pri njemu doma. In vedno, ko pridem tja, me vpraša, kaj želim piti in prinese pijačo na mizo, njegova mami mi tudi sama vedno kaj ponudi ali pa njemu pove, kje je kaj ... Tako da spet ni razloga, da bi šla kaj iskat v hladilnik, ker mi vse ponudijo že takoj na začetku. Kadar pa imajo kakšno družinsko kosilo ali piknik pa vedno grem malo prej tja, da kaj pomagam, npr. skupaj pripraviva mizo, opereva in nareževa zelenjavo ... Pač vprašava njegove starše, kaj je potrebno narediti, in potem to narediva. Fajn se mi zdi tudi, če pomagam pospraviti, ampak nas njegova mama ponavadi kar nažene iz kuhinje in pove, da bo sama poskrbela za nered. Je pa vesela vsake pomoči. Enkrat so bili na večerji družinski prijatelji in so potem šli skupaj še nekam ven, jaz pa sem lubija in njegova bratca prepričala, da smo pomili in pospravili posodo ... In njegova mama je bila zelo vesela, ko je prišla domov, in ji ni bilo potrebno pospravljati.
Mislim, da so vsi starši veseli pomoči, tudi če rečejo, da bi lahko pospravili tudi oni ...
Glede na to, da sem jaz več pri njemu, imam ta tudi svojo zobno ščetko, gel za tuširanje, pižamo, kakšne malenkosti ... Na srečo ima svojo kopalnico, tako da moje stvari niso nikomur napoti.
Ko bova na svojem, bodo seveda vsi dobrodošli. S tem, da mi je fajn, če se napovejo vnaprej, da ni neprijetnih presenečenj, da lahko kupiš vsaj kakšne kekse, če že nimaš časa peči peciva. Imam pa občutek, da niti ne bodo upali biti preveč domači in ne bodo upali kar tako brskati po hladilniku in omarah s hrano. Ampak za take bližnje sorodnike se mi zdi fajn, da ti npr. lahko priskočijo na pomoč v kuhinji ... Tudi npr. ko pride k nam teta (mamina sestra) pa je kdo izmed njih lačen (ponavadi mali bratranec vedno kaj stoka - športnih pač potrebuje svojo dozo kalorij), tudi pove, pa kdo od nas kaj pripravi, ali pa ji mama pove, da je v hladilniku to in to, pa da naj kar poišče. Tudi ko je kateri izmed bratrancev na počitnicah, se mi zdi prav, da si sam vzame kaj za zajtrk, če npr. ni nikogar v hiši, in da ne čaka, da ga postrežemo z vseh strani.
... kar se pa tiče postrežbe se pa men zdi glupo (po 4-ih letih), da bi moja mami vsakič k on k men pride okrog njega skakala kaj bo pil, jedel... mu jest naredim al pa si vzame sam, je pa seveda bolj domač, ko sva sama.
