Najprej vsem, ki vam je umrl bližnji, iskreno sožalje.
Težko je vam in težko je tudi nam, ker ne najdemo pravih besed za tolažbo. Nobene bodrilne beseede vam na žalost ne bodo vrnile vaših izgubljenih.
Jst vam želim, da se čimprej poberete in probate živet naprej. S časoma se človek sprijazni s tem, se navadi, pozabi pa žal nikoli.
Smrt bližnjega
-
*daddy's girl*
- Komunikatorka
- Prispevkov: 209
- Pridružen: 15. Feb. 2007 18:30
Najprej sožalje vsem,ki vam je umrl bližnji...
En tedn nazaj je umrl moj prijatelj,pač smo skupaj hodili ven,sva šla na kšno kavico..poznala sva se kšno leto,na začetku sva se slišala bolj poredko in tko,kšne pol leta nazaj pa sva se zelo zbližala..res sva se ujela,imela podobno razmišljanje..razlikovala sva se samo v tem da je ljubil hitro vožnjo,jaz pa je ne maram,ker je imel fant lani hudo prometno nesrečo in je imel srečo da je ostal živ..vsak dan sem mu govorila,da naj vozi počasi pa je rekel da mu to dvigne adrenalin,da pač ne zna počas vozit..in ravno hitra vožnja ga je stala življenja.večer preden je umrl sva se slišala,bil je utrujen,bilo je že pozno in je rekel da upa da ne bo zjutraj zaspal.zjutraj pa me je klical in rekel:"Veš kaj se mi je naredl...zaspal sem."zraven pa se je smejal..rekla sem mu prosim počas voz,njegov odgovor pa je bil kot vedno:"Ja,ja.."Čez pol ure pa sem dobila klic da je imel nesrečo in je umrl..vzrok:prehitra vožnja.Na pogrebu sem poskušala ostat močna pa ni šlo..gledala sem njegove starše in mi je blo še bolj hudo.Še zdj kr ne dojemam da ga ni..al pa nočm dojet.
P.S. Schpella zelo lepo napisano.
En tedn nazaj je umrl moj prijatelj,pač smo skupaj hodili ven,sva šla na kšno kavico..poznala sva se kšno leto,na začetku sva se slišala bolj poredko in tko,kšne pol leta nazaj pa sva se zelo zbližala..res sva se ujela,imela podobno razmišljanje..razlikovala sva se samo v tem da je ljubil hitro vožnjo,jaz pa je ne maram,ker je imel fant lani hudo prometno nesrečo in je imel srečo da je ostal živ..vsak dan sem mu govorila,da naj vozi počasi pa je rekel da mu to dvigne adrenalin,da pač ne zna počas vozit..in ravno hitra vožnja ga je stala življenja.večer preden je umrl sva se slišala,bil je utrujen,bilo je že pozno in je rekel da upa da ne bo zjutraj zaspal.zjutraj pa me je klical in rekel:"Veš kaj se mi je naredl...zaspal sem."zraven pa se je smejal..rekla sem mu prosim počas voz,njegov odgovor pa je bil kot vedno:"Ja,ja.."Čez pol ure pa sem dobila klic da je imel nesrečo in je umrl..vzrok:prehitra vožnja.Na pogrebu sem poskušala ostat močna pa ni šlo..gledala sem njegove starše in mi je blo še bolj hudo.Še zdj kr ne dojemam da ga ni..al pa nočm dojet.
P.S. Schpella zelo lepo napisano.
moj kolega in najboljši frend mojega fanta se je ubil z motorom.. ko sem zvedela za to nesrečo nisem mogla dihat, nisem mogla nič.. takega groznega občutka še nisem nikol mela, res ni hujšega ne.. 
zaj je od tega že 2 meseca pa je rahlo boljše.. mislim, če grem na pokopališče se kr jokam, ampak drugače tak v življenju gre.. najhujše mi je to, da ima moj fant namen si kupit motor.. je rekel, da bo živel kolegove sanje naprej.. in sej kul.. ga razumem in vse.. že od kar ga poznam si je želel motor.. samo tak dogodek te spremeni.. kaj če se še njemu to zgodi ko kolegu.. jaz tega ne bi mogla prestat..
zaj je od tega že 2 meseca pa je rahlo boljše.. mislim, če grem na pokopališče se kr jokam, ampak drugače tak v življenju gre.. najhujše mi je to, da ima moj fant namen si kupit motor.. je rekel, da bo živel kolegove sanje naprej.. in sej kul.. ga razumem in vse.. že od kar ga poznam si je želel motor.. samo tak dogodek te spremeni.. kaj če se še njemu to zgodi ko kolegu.. jaz tega ne bi mogla prestat..
nažalost sem tudi jaz preživela že take reči...
meni je v otroštvu umrl oče, imela sem lih tolko let da sem razumela da ga nebo nikoli vec ob meni in moji mami
takrat nism jokala kai preveč, ampak z leti je vse prišlo za mano, še tko kasen dan se kar zjočem ker nemorem vrjet kako so lahko nekateri ljudje na tem planetu tako brez duse in srca da umorijo človeka ki je bil tako dober in se ne zavedajo da je ta človek oče mož sin,...
in najbolj trpim ker tej ljudje niso odsedeli svoje kazni oz niso plačali za svoje kruto dejanje in pomojem nikoli ne bojo...amapk jaz sem odrasla brez očeta, ni me videl odraščati, ni mi pomagal v šoli ko nism znala rešit naloge, ni dočakal mojega maturantskega plesa, mojega izpita za avto,...
sama sem ostala z mojo super mami..ampak mama ne more nadomestiti očeta...nikoli nebom prebolela njegove smrti in le sprijazniti se je treba da naših dragih nebo več
tolažim se s tem,da ga bom nekoč srečala oz vidla, da me čaka da me objame in upam da me dan za dnem spremlja in me varje pred zlom tega planeta.. i miss u očka
meni je v otroštvu umrl oče, imela sem lih tolko let da sem razumela da ga nebo nikoli vec ob meni in moji mami
takrat nism jokala kai preveč, ampak z leti je vse prišlo za mano, še tko kasen dan se kar zjočem ker nemorem vrjet kako so lahko nekateri ljudje na tem planetu tako brez duse in srca da umorijo človeka ki je bil tako dober in se ne zavedajo da je ta človek oče mož sin,...
in najbolj trpim ker tej ljudje niso odsedeli svoje kazni oz niso plačali za svoje kruto dejanje in pomojem nikoli ne bojo...amapk jaz sem odrasla brez očeta, ni me videl odraščati, ni mi pomagal v šoli ko nism znala rešit naloge, ni dočakal mojega maturantskega plesa, mojega izpita za avto,...
sama sem ostala z mojo super mami..ampak mama ne more nadomestiti očeta...nikoli nebom prebolela njegove smrti in le sprijazniti se je treba da naših dragih nebo več
tolažim se s tem,da ga bom nekoč srečala oz vidla, da me čaka da me objame in upam da me dan za dnem spremlja in me varje pred zlom tega planeta.. i miss u očka
-
MAJAmazing
- Sramežljivka
- Prispevkov: 43
- Pridružen: 07. Maj. 2007 18:56
ooo a je lahko še bolj grozno, ko berem te vaše zgodbe...moje sožalje vsem...ne to pa je res nekaj takega, kar si res ne predstavljam, da bi se mi zgodilo...vsakokrat ko grem na kakšen pogreb mi je tako hudo, si sam mislim, nene js pa ja ne bom preživela, če mi zdej kdo od bližnjih umre...ko sem bla mala še sta mi umrla babica in dedek in nekako sem se s tem sprijaznila...dokaj hitro ko zdaj razmišljam...ampak zdej pa sem tolko že stara da ne vem kaj bi...res ste pogumni, da tko zdržite...sam je res treba živet dalje...js sam upam, da se meni nebo kdaj zgodilo kaj takega in me je tko strah za enega mojega frenda kr vozi nenormalno hitro...upam, da bo on mel srečo in se mu ne bo kaj zgodilo...vsi ostali pa...držte se pa upam, da bo kmalu boljš...
-
*QueenBitch*
- Kofetarica
- Prispevkov: 879
- Pridružen: 06. Jun. 2006 10:29
- Kontakt:
Uh, jaz si prov ne znam predstavljat kako je, ko ti umre nekdo ki ti je zares blizu. Meni je umrl dedek, ki sem ga videla parkrat na leto pa se to je umrl ze kar nekaj casa nazaj...tko da to tud slucajno ni isto.
Mi je pa umrla sodelavka, ki je bila se mlada in to od danes na jutri..prsla sem v sluzbo in zvedela, da je ni vec. Prov nism se mogla sprijaznit s šokom in da je blo tko na hitr itd. Pa še ker sem vedla, da je imela že tko težko življenje in non-stop probleme...takrat me je res zvilo in sem kar par dni non-stop premišljevala o življenju in smrti pa o naši minljivosti in ranljivosti.
Vem, da se sliši sebično ampak res iz vsega srca upam, da mi bo še nekaj časa prihranjeno to da bi izgubila nekoga, ki mi je res blizu. Vsem vam pa, ki ste nekoga izgubili pa želim, da se postavite in sestavite nazaj ter nadaljujete s svojim življenjem, zase in za tiste ki ste jih izgubili...prepričana sem, da jih ne boste nikoli pozabili in da se boste sčasoma lahko nasmehnili ob vaših lepih skupnih spominih.
Mi je pa umrla sodelavka, ki je bila se mlada in to od danes na jutri..prsla sem v sluzbo in zvedela, da je ni vec. Prov nism se mogla sprijaznit s šokom in da je blo tko na hitr itd. Pa še ker sem vedla, da je imela že tko težko življenje in non-stop probleme...takrat me je res zvilo in sem kar par dni non-stop premišljevala o življenju in smrti pa o naši minljivosti in ranljivosti.
Vem, da se sliši sebično ampak res iz vsega srca upam, da mi bo še nekaj časa prihranjeno to da bi izgubila nekoga, ki mi je res blizu. Vsem vam pa, ki ste nekoga izgubili pa želim, da se postavite in sestavite nazaj ter nadaljujete s svojim življenjem, zase in za tiste ki ste jih izgubili...prepričana sem, da jih ne boste nikoli pozabili in da se boste sčasoma lahko nasmehnili ob vaših lepih skupnih spominih.
-
chica bella
- Komunikatorka
- Prispevkov: 158
- Pridružen: 27. Mar. 2007 13:30
Oktobra bo minilo 5 let odkar je moj ati umrl v nesreči. Bila sem stara 12 let into je bil eden izmed največjih šokov kar jih bom kdajkoli doživela. Star je bil komaj 33 let.... Še zdaj me zmrazi ko pomislim, da sem že "dala čez" več kot polovico dolžine njegovega življenja. Mojo mami je takrat popolnoma sesulo... v 14 dneh je izgubila 20kg.... ni lahko videti vse sorodnike, še tiste, za katere si prepričan, da so trdni kot skala, v joku.
Meni je včeraj umrla babica...pogreb imamo jutri in ne vem česa me je bolj groza...Od včeraj do danes sem vsega skupaj potočila le nekaj solzic, pa čeprav sem jo imela neizmerno rada. Zdi se mi kot, da živim v nekem zanikanju, da sploh ne dojamem. Potem se obremenjujem z brezveznimi stvarmi; kot je kaj bom sploh oblekla, ko nimam ničesar črnega in kaj bojo rekli v službi, ker me ne bo...Prijateljica mi je rekla, da je to moj obrambni mehanizem, ker se je telo moralo zaščititi pred šokom...Pa vseeno se počutim tako prazno in otopelo. Le jočem nič...kot da mi sploh ni hudo.Zakaj ?
^^ Sm bla v isti situaciji ko je dedek umrl. Pomoje zato ni solzic, ker še nisi dojela, da je res ni več. Js sm se prov trudila ostat zbrana, da raje pomagam drugim-mami , teti, stricu in babici. Da njim ni bilo treba skrbeti za pogostitev. Tak da sem 2 dni skoz letala okol s pladnjem. Na pogrebu me je pa čist sesulo, ker sem šele takrat dojela, da ga ni več.
But the most exciting, challenging and significant relationship of all is the one you have with yourself. And if you can find someone to love the you you love, well, that's just fabulous.
Najprej Lotti moje sožalje 
Moram priznat, da te popolnoma razumem. Kmalu bo eno leto odkar je umrl moj dedek. Ponesreču se je, tko da ga praktično z dans na jutri ni več blo. Bila sm zlo navezana na njega. Skor vsako prosto minuto sm preživela z njim. Vglavnem ko sm kej rabla je biu on prvi pripravljen pomagat. Ko sm izvedela za njegovo smrt, sm potočila komaj nekaj souzic. Sama si ne morem razlagat zakaj. Tud naslednjih nekaj dni nism ne vem kak jokala. Do samega pogreba. Tam sm pa mislila da me bo pobralo. Souze so nekontrolirano tekle v potokih. Hotla sm bit močna, ampak mi ni ratalo!
Sedaj pa, ne morem niti na njegou grob. Ko pogovor nanese nanj enostavno zapustim prostor. Ne morem oz. nočem se s tem sprijaznit da ga več ni in ga ne bo Vem da se bom enega dneva morala, ampak trenutno še ne gre. Tako ga pogrešam
Moram priznat, da te popolnoma razumem. Kmalu bo eno leto odkar je umrl moj dedek. Ponesreču se je, tko da ga praktično z dans na jutri ni več blo. Bila sm zlo navezana na njega. Skor vsako prosto minuto sm preživela z njim. Vglavnem ko sm kej rabla je biu on prvi pripravljen pomagat. Ko sm izvedela za njegovo smrt, sm potočila komaj nekaj souzic. Sama si ne morem razlagat zakaj. Tud naslednjih nekaj dni nism ne vem kak jokala. Do samega pogreba. Tam sm pa mislila da me bo pobralo. Souze so nekontrolirano tekle v potokih. Hotla sm bit močna, ampak mi ni ratalo!
Sedaj pa, ne morem niti na njegou grob. Ko pogovor nanese nanj enostavno zapustim prostor. Ne morem oz. nočem se s tem sprijaznit da ga več ni in ga ne bo
Vem da se bom enega dneva morala, ampak trenutno še ne gre. Tako ga pogrešam Wherever you go
Whatever you do
I want you to know
That you’re on my mind
Whatever you do
I want you to know
That you’re on my mind
Eh, kr stiska me pr srčku, k berem vaše zgodbe
Sožalje iz moje strani vsem. Jst sm 7 let nazaj zgubla staro mamo. Vidla sm jo velikrat, ko sm bla mejhna, potem pa skoz manj. Vso pozornost je usmerla na moja dva bratranca in na mojga brata. Tud ko sm bla tam, se je obnašala, kot da me ni. Sej, ko sm zvedla, da je umrla, mi je blo hudo, sm potočila par solzic, samo ni me pa ne vem kako zelo prizadel. Tud zdj mi nč ne manjka, ko je ni več. Vem, grdo rečeno, samo vseen, tko to je.
Velikokrat pa razmišljam, kk bi blo ljudem okol mene, ko mene enkrat ne bi več blo. Vrjetno zato, ker se mi zdi, da me noben ne spoštuje in potem mislm, da nobenmu ne bi blo hudo. Sj vem, d aje kr neki, k tko razmišlam, sam kaj nej.
Ne vem pa, kaj bi nardila, če bi mi kdo od staršev umrl al pa brat al pa stara starša. Upam, da še dolg ne bom vedla.
Sožalje iz moje strani vsem. Jst sm 7 let nazaj zgubla staro mamo. Vidla sm jo velikrat, ko sm bla mejhna, potem pa skoz manj. Vso pozornost je usmerla na moja dva bratranca in na mojga brata. Tud ko sm bla tam, se je obnašala, kot da me ni. Sej, ko sm zvedla, da je umrla, mi je blo hudo, sm potočila par solzic, samo ni me pa ne vem kako zelo prizadel. Tud zdj mi nč ne manjka, ko je ni več. Vem, grdo rečeno, samo vseen, tko to je.
Velikokrat pa razmišljam, kk bi blo ljudem okol mene, ko mene enkrat ne bi več blo. Vrjetno zato, ker se mi zdi, da me noben ne spoštuje in potem mislm, da nobenmu ne bi blo hudo. Sj vem, d aje kr neki, k tko razmišlam, sam kaj nej.
Ne vem pa, kaj bi nardila, če bi mi kdo od staršev umrl al pa brat al pa stara starša. Upam, da še dolg ne bom vedla.
-
*MissTweety*
- Sramežljivka
- Prispevkov: 57
- Pridružen: 19. Avg. 2007 20:34
