Osamljenost

[v3.sna]

Nevem koliko od vas, ki trenutno tole berete se počuti osamljenih- upam da čim manj, toda jaz se. V bistvu sploh nimam prijateljev oziroma človeka, ki bi mu lahko zaupala. Verjetno je to posledica moje stamežljivosti,.. čeprav poznam ljudi ki so sramežljivi in imajo kljub temu množico prijateljev. Imate kakšno formulo za rešitev težav?
Poskušala sem že vse mogoče, toda dalj kot do odnosa znanec znanec ne pridem.

[Sexy_back]

Hm...js sem bla tko predzadnje leto v osnovni šoli...sam sm problem rešla tko da sem pač pomagala vsem k so pomoč rabli pa si s tem nabrala kr lep kup dobrih frendov...hvala bogu da zdej nimam več težav s tem..

[*ka!a*]

Ja, načeloma se počutim osamljeno, ker nimam nobene prijateljice, ki bi ji res lahko rekla prijateljica, s katero bi si delila vse najglobje misli.... In po pravici povedano, sem se na to navadila in mi je čisto vseeno, ker imam fanta, ob katerem se ne počutim osamljene.
Bod to kar si, četud si sramežljiva, taka pač si. Sej se bodo navadl nate in tud ti se boš sčasoma odprla . Boš vidla!
LP

[super_shine]

Tut jst se zlo velikrat počutm osamljeno, ampak vem, da sem učasih tut sama kriva za to, ker sem pač taka, da mi po določenem času kakšna oseba (pa če se še tako dobro razumeva), začne iti kar na živce .. hja, ni lahko shajati z mano pa kadar se mi kej res spešl zgodi, nimam nobenga, da bi mu to povedala .. zadnje 2 leti sem recimo imela prijateljico, s katero sva si reees vse zaupali, ampak potem je nekaj prišlo emd naju .. kot ena tančica al kako bi rekla, da se mi naenkrat zdi, da se sploh en poznava več tok dobr (no, ona se je dobr spoprijateljila z eno drugo, verjetn je tut to razlog).
Včasih sm zlo žalostna zarad tega in se počutm, k da bi bla na svetu čist sama, ampak glede na to, da so me prijatelji (no, ko sm mislna da to so) že kr velikrat pošteno razočaral, se pol tolažm s tem, da je pa mogoče bolš tko.

Še bol se počutm osamleno k vidm kakšn luškan parčk, jst pa tko samaaa ... ampak ne vem, a še nism prpravlena na to, da bi mela tipa, al ap preveč prčakujem od ene zveze

...sam sm problem rešla tko da sem pač pomagala vsem k so pomoč rabli pa si s tem nabrala kr lep kup dobrih frendov...

no, pr men se pa ta recept ni odnesu .. ker med letom zmer čudežno postanem najbol popularn osebek v klasu in recimo še nikol nobenmu nism obrlna hrbta, ampak pol pa čudežno pozabjo name - kr usi po vrsti - k se gre recimo o kšni skupni zabavi etc. kaj pa vem, mogoče zato ker nism taka, da bi se izpostavlala, znala "štulit" v skupino, sam če tko pogledam pa je itak vseen, k družbe takih hinavcev pa itak ne rabm.


In short: Osamljena? Precej.

[v3.sna]

sam ful je zanimivo, da je osamljenih enkrat več ljudi kot tistih ki niso osamljeni. kako to? js sm mislna da sem edina. super_shine vem kako se počutiš,...

[_emcy_]

poznam kak je to...sm mela čist iste težave( nisem se pogovarjala kej preveč, nisem bila glavna pri pogovoru...)razlog za to so bili tudi moji problemi
čez nekej časa ko sem rešla probleme in pričela pridobivati prijatelje
sam nikoli ne pozabi da je boljše imet vsej enega dobrega prijatelja kot 10 slabih
verjetno je samo to kakšno obdobje....čez nekej časa pa bo boljše no, vsej tko je blo pri meni

lp

[jagodka85]

sam ful je zanimivo, da je osamljenih enkrat več ljudi kot tistih ki niso osamljeni. kako to? js sm mislna da sem edina. super_shine vem kako se počutiš,...

Ne, ne, se mi zdi, da je osamljenih duš več. Pa ni nujno, da so to samo tisti, k nimajo nobenga, kateremu bi lahko zaupal. Jst mam svojga fanta, k mu lahko povem vse in me ne bo obsoju ... ampak še vedno mi manjka tista (najboljša) prijateljica, kateri sm lahko povedala vse, ampak res čisto vse. Odkar so se najine poti ločle po srednji šoli, se ne vidiva veliko, slišiva pa še manj. Hudo mi je, ker je tko in sm tud jst osamljena, kljub temu, da mam pač prjatlce in mam super fanta. Ampak pridejo obdobja, k mi milijon ljudi ne bi pomagal, da se ne bi počutla več osamljene. In pridejo momenti, k ne rabim nobenga.

Sicer mi je pa kar težko navezovat nova poznanstva, sploh s pripadnicam nežnejšega spola, pa pojma nimam, zakaj. Sm bl sramežljiva osebca in ko recimo zmanjka tem za pogovarjat se z nekom, jst zablokiram in morjo drugi vlečt iz mene vn. Al pa sedimo za mizo ob pjački in se samo gledamo. Groza me je tega, res. Čeprou rada spoznavam nove ljudi, ampak potem pustim tist obupn prvi vtis o men, k vsi misljo, da si nč ne upam itd. To ni res, sam ne vem, kaj nj delam s človekom, k ga prvič vidm

[jemina]

jz se včasih počutim osamljeno, ko imam okrog sebe veliko ljudi pa me nihče ne razume.

[iluzija]

Imam fanta, ki je trenutno zame G.Pravi, imam vsaj tri prijateljice, katerim lahko vse povem, imam super starše, katerim lahko vse zaupam, babico, s katero se lahko o vsem pogovorim, mačka, ki me zabava na vsakem koraku ( )... Pa sem kljub temu včasih zelo osamljena .

[flavia]

nevem.. že sama sm nagnjena k temu da meni antipatične ljudi odvračam, ne pa da se delam prijazna in ljubka pa simpatična da bojo ti moji frendi.. dosti je takih ljudi,
sm dogaj "osamljena" ja... ampak -raje sama kot v slabi družbi-.
no lih sama sama spet nism

[BaUcYkA]

pogrešam možnost včasih, tako da ne bom nič kliknila v anketi.

[juicy_girl]

Tudi sama sem večkrat osamljena, v bistvu skoraj cel čas. S starši se ne razumem najbolje, ker se ves čas prepirata, nikamor me ne pustita in sem zato posledično "izolirana" od zunanjega sveta, razen ko grem npr. na kakšen piknik, če me katera znanka povabi, to pa je tudi vse. Ven ne hodim, ker me imajo doma preveč na kratko, mama ves čas poudarja, da je najbolj važno, da se trudim v šoli, da bom nekega dne preskrbljena in bom imela dobro izobrazbo. S tem se seveda strinjam, ampak moja starša nečesa ne razumeta: ko odrasteš in se osamosvojiš ter imaš službo, kaj potem? Ugotoviš, da si izpustil vse priložnosti v življenju, da je šla mladost mimo tebe, da se nisi niti poveselil in utegnil občutiti kako je biti mlad in srečen. Žalostno, da imamo nekateri tako omejen prostor oz. življenje. Na stara leta pa si brez prijateljev... tako si očitno zamišljata moje življenje starša. Verjetno vas ima bolj malo takšne stroge starše, ki so konzervativni da bolj ne bi mogli biti.

[v3.sna]

ampak men se zdi da nekatere med vami zamenjujejo samsko življenje (brez fanta) pa osamljenost.
Osamljenost je takrat k bi rad šel ven pa nimaš nobenga k bi ga lahko poklical, k bi rad komu kj povedu pa nemoreš k ni nobenga k bi ga zanimalo kaj se s tabo dogaja,pa k ti rečejo da prit na žur pa rečeš sj bom pol pa ti je ful bedn it sam. drugi ostali vrstniki pa vozjo po cel kup ljudi v avtu. moti me da nobenmu nisem dovolj zanimiva!
je pa tud to da nekateri probajo osamljene ljudi izkoriščat. sam tega si nesmete nikol dovolt, k prjatli so tud k te ne rabjo ne pa sam ko se spomnijo d bi bil uporaben za dosego njihovga cilja.

[juicy_girl]

Točno tako. Jaz si prijateljev nisem nikoli iskala na takšen način, da bi nekomu pomagala in naredila vse, da bi ga kje rešila iz težav, ker se to naredi za tistega, ki ga že smatraš za prijatelja. Večkrat sem komu pomagala in vedno se je izkazalo, da so tisti imeli slabe namene in me izkoriščali, da sem jim kje pomagala itd. Iz tega sem se naučila, da ne zaupam več vsakemu. Rada nekomu pomagam ampak le, če vidim, da to ceni in me ta oseba ne bo vedno poklicala, ko kaj potrebuje. Raje sem sama in potem takem osamljena - v lastni družbi ali z živalmi, kot pa da sem nekje samo privesek, ker to potem ni prijateljstvo.
Eni govorite, da ste včasih osamljeni, čeprav imate kup ljudi okoli sebe, sorodnike, prijatelje... Saj to je tudi osamljenost, ampak moj primer pa je resnična osamljenost, ker nimam prijateljev, ki bi jih lahko poklicala, da bi se dobili ipd. Zanimivo pri tem pa je to, da sem nekoč bila radoživa in radovedna ko sem še bila mlajša, z leti, ko sta me starša začela omejevati, pa sem postala bolj umirjena in tiha. Ampak če koga spoznam, se rada pogovarjam, tako da mi je čudno, zakaj z nikomer ne navežemo rednih stikov in ne ostanemo le pri pozdravljanju.

[_radovedna]

ja res je,... osamljenost je postal problem k si ga večina ljudi ne prizna in ga potiska v zaboje straha. Js osebno na dan srečam velik ljudi ampak čutm pa pomanjkanje, k mi noben nč ne sporoča. Nevem tiste pijačke pa to, zadnje čase se mi zdijo metanje časa v smeti. pogovarjamo se eno in isto. Ljudje hodijo na vedno ene in iste kraje in vsak dan jamrajo. k je pa kej za spremenit pa ni nobenga. kje je tisto navdušenje in energija k se bi mogla sproščat?? zadnjič sem sedela z znancem na kavi in mi je govoru o neki stvari js pa sm ga sam gledala in se spraševala zakaj pravzaprav sedim na stistem stolu in kaj ima ta oseba posebnega d sm si vzela čas lih za njega. Pol ms ugotovila da nimava skupne točke in da zabijava čas v prazno. Pogrešam osebe k so navdušene, k ti majo neki za povedat... In predvsem pogrešam drugačnost. zdi se mi da je velik ljudi pod maskami k jih nosjo drugačnih sam si zarad zavračanja ne upajo bit oni. Pa kaj če ste sramežljivi? Js mam kolegico k je vedno zafarbala k je koga srečala pa se pogovarjala ampak to je bla ONA in nebi je zamenjala z kakršnokoli namazano kokoško k mi cel dan govori kaj bo oblekla, kak make-up je probala pa šinfa vse k grejo mimo in se trudi bit v središču pozornosti. Zdi se mi da vsi k ste osamljeni ste lahk srečni d ste, kr je več vredno da prideš do spoznanja da se pač (trenutno) ne ujameš z ljudmi in te ne dojemajo na taprav način k pa da se udate drogam in padete v popularne kroge kjer vas bodo sam izkoriščali. Zdi se mi pa da boste prej al slej našli koga k se vam bo posvetu in vas razumel in mel rad za tisto kar ste. sam ne obupat! pa poročajte mi kako vam gre,..