Julia, jaz sem ista. Midva se sicer konkretno ne kregava, ker ni nobeden od naju pretirano vzkipljive narave. Ampak vseeno se cuti tista napetost, ko pokne med nama... Se ne dereva, ampak prefinjeno 'napadava' drug drugega. Kar lahko se bolj boli oz. iritira, ker potem debatirava o naju sem in tja, vcasih vec nobeden od naju ne ve ali nama je preprosto dolgcas in si izmisljujeva neke probleme ali sva oba (ali le jaz) pretirano nagnjena k perfekcionozmu in pricakujeva tip in top odnos ali pa.. je res kaj narobe in nisva za skupaj? Slednje me malo mori in potem sem se bolj pozorna na vsako njegovo besedo oz. odziv, skoz analiziram, ga zivciram, preizkusam... Ne vem od kod mi take otrocje finte, predvsem pa dejstvo, da vecina takih dejanj povzrocijo lastni problemi. Torej problemi, ki so MOJI in ne NAJINI. Preveckrat pol mislimo, da je nekaj narobe v zvezi... Nobena zveza ni popolna, tako kot ni noben clovek idealn, ampak se da, ce se trudis in predvsem delas ogromno na sebi. Slisi se neumno, ampak dejansko je treba vlagati... tudi v lastno pocutje, ker fanta nimam zato, da bo noc in dan on skrbel za mojo rit... In, da bo on moja zrtev, ko sem tecna.
Avtorici teme pa... Ne delaj panike! Lej, nista skupaj pol leta, da bi reagirala tako eksplozivno, spokala kufre in sla. Vsi imamo vzpone in padce, ocitno sta pac naletela na problem, ki ni majhen, ampak se da resit. Pogovor, pogovor, pogovor, ampak sele po rahlem oddihu drug od drugega. Ni se pametno pogovarjat s partnerjem, dokler nimas popucanih misli pri sebi. In, ko bosta malce zadihala, potem bo pac treba zacet delat... Od pogovora, do spolnosti... Samo od sebe se nic ne zgodi. Razen joka in jamranja
in potem mi je govoril da naj ne delam tega da on ne more brez mene, da mu pomenim vse in potem sva se celo noč pogovarjala o nama in on še zmeri upa da nama bo uspelo, čeprav sam dobro ve da tako ne bo šlo več naprej...tudi sama ga imam neizmerno rada in si ne predstavljam da bi bla skom drugim, vendar me je strah da če bom to nadaljevala da bova en drugega še bolj psihično uničila kolikor se že nisva:S in čeprav ga ljubim mi vedno ko se skregava neki v meni govori da moram stran, da bo tako najbolje za oba. navzven pa menda delujema popoln par...vsi ki naju poznajo pravijo da še niso vidli dveh ki bi tako boževala drug drugega....sam to še ne spremeni dejstva, da imava resne probleme:S mogoče sem zabluzila s pisanjem...ampak res ne vem kaj naj naredim... v tem trenutnu je on doma na obisku pri starših..tud js sm bla pa se nisem počutila fajn in sem šla domov v najino stanovanje....vem da mu je bilo težko ko sem šla ampak enostavno sem morala iti...in spet razmišlajm o tem a naj grem al ostanem..:S kolegice mi pravijo da paničarim in da kompliciram da naj se prepustim da bo vse vredu ...sama pa nisem najbolj prepričana v to...čeprav ga nočem izgubit in upam na naj boljše...sam me je strah da to ni dovolj 
)
