Tako ga pogrešam...kako ga preboleti?

[Anona]

Anona... če je slučajno name letel...

Js sm u mlajših letih na velko sanjarla o eni nadnarauno lepi zvezi s prou tko najlepšim in najbolšim tipom (mišleno vizualno in karakterno)... K sm spoznala pruga, pa drucga in tko naprej, sm ugotovila, da sm si zastaula previsoke cilje in kriterije. Pa sm jih znižala. Mal pa še mal pa še mal. In to je šlo tok daleč, da zdej ustrajam u zvezah, kjer ne da ni idealou, pa neke praulične ljubezni, tle ni (z druge strani) enga osnovnga spoštovanja do sočloveka, ni pristnih čusteu, use je navidezno, da mislš da je, pa čutš da ni.

Še predobr mi je jasno, da popounosti ni, da so filmi neki drucga kt naša resnična žiulenja... In ne iščem tega. Je pa preveč, če si želim spoštljiu odnos, prijazno besedo, pristna čustva, iskrenost in to, da mi reče da me ma rad?

Aloha ni na tebe letelo drugače. Ampak na tematiko v splošnem. In to sem misla predvsem v tem smislu, ne da si ne smeš želeti zveze, kjer bo spoštovanje in prijazna beseda, ampak v smislu, da smo prevečkrat razočarani, ker sploh ko smo še čisto neizkušeni, verjamemo, da bo ljubezen večna in da je to edina in najlepša stvar, ki se ti zgodi v življenju. Mislem, da je ta podoba ljubezni idealizirana in da je zanjo kriva predvsem današnja družba, ki nam te podobe vsiljuje v medijih in vsepovsod. Morali pa bi nas že prej učiti, da temu ni tako. Ker ko enkrat doživiš v življenju takšno razočaranje, nisi nikoli več isti. Če bi bil že prej pripravljen na to, bi pa veliko lažje prenesel, da te nekdo zapusti.

[*purple*]

Huh Aloha, že nekej asa spremljam vse te tvoje poste, pa se samo še čudim kako si lahko sploh tko dolg vztrajala še....sej verjamem da je težko, verjetno, oziroma skor stoproentno bi tud jst akala do tistga zares zadnjega momenta....

Ehja, jz jo pa razumem..
Sem bla na podobnem..in ja, pač je težko kar naenkrat "pretrgat" vse vezi in odkorakat stran..ljudje smo pač taki, upamo do zadnjega na kaj boljšega..in šele ko človek sam dojame in vidi, da je boljš za vse tko..nardi ta korak.

sej sm napisala da bi stoprocento tud jst tko delala kot je ona...tist da se čudim, je blo pa mišljeno, kako zlo močen in vztrajen karakter je ona da še vedno upa da se lahko tud tak človek, ki mu sicer ne zgleda vse to lih najbolhš, tud spremeni...
skratka nč v slabem smislu....

sm bla tud jst na istem, verjemi....in to cela 4 leta..dve ko me je slepil ko sva bila kao "skupej", dve pa ko sem ga prebolevala in sm še vedno delala neke prazne utvare...sm pač rabla da mi klikne mal dlje

[purple_rain]

sej sm napisala da bi stoprocento tud jst tko delala kot je ona...tist da se čudim, je blo pa mišljeno, kako zlo močen in vztrajen karakter je ona da še vedno upa da se lahko tud tak človek, ki mu sicer ne zgleda vse to lih najbolhš, tud spremeni...
skratka nč v slabem smislu....

sm bla tud jst na istem, verjemi....in to cela 4 leta..dve ko me je slepil ko sva bila kao "skupej", dve pa ko sem ga prebolevala in sm še vedno delala neke prazne utvare...sm pač rabla da mi klikne mal dlje

Nisem nč slabega mislila.
Verjamem, da ima skoraj vsak kakšno tako izkušnjo..in pač, važno da se pride do takega zaključka in se gre počasi naprej, kot pa trmasto vztraja in upa na boljše, čeprav ni vidt da bo kej ..

[*purple*]

najboljš je čimprej ugotovit kaj imaš zraven sebe, da lahko čimprej spustiš nekaj boljšega zraven, kot si že omenila....

[Aloha]

Punce, hvala za lepe želje...

Sej vem, da se bom prebila skoz, še usakič sm se (pa so ble daljše in bolj ljubeče zveze), najhuj pr usm je jeza in misel, da sm mu pustila ta zadovolstvo, namest da bi ga sterala že douk nazaj in mu saj za trenutek zbila tist usemogočni ego

Sej ne vem, če se tle lahko govori o poražencih in zmagovalcih, vem pa da sm js izpadla kt poraženka, on pa zmagovauc, čeprou dejansko ni tko. Kr je on tist, k si me s takim obnašanjem ni zaslužu (ne mene, ne nobene druge, on ma še sam sebe preveč, ni placa za druge ljudi), js "punčka mala" sm pa ustrajala, samo da ne bi bla spet sama. Ne in ne, nikol več.

[*°mermaid°*]

Aloha tud jst že neki časa berem tvoje poste in vsakič me stisne, ker se spomnim moje bivše veze. Kar nekako čutim s tabo in vem kako ti je težko. Pri meni je bilo podobno, le da sm jst vztrajala v taki vezi 6 let. Nevem koliko časa si ti? Še sedaj mi ni jasno, da sem lahko tako dolgo zdržala tako ponižanje, ampak očitno prej nism dojela, pa čeprav so mi vsi govorili, da naj že odprem oči.
Ne sekiraj se...očitno moramo vsi čez določeno šolo, da se nekaj naučimo in potem smo pripravljeni na novo lepšo vezo.
Ne obremenjuj se s tem, da si vztrajala v taki vezi niti si ne očitaj, da nisi končala že prej in da si požirala tako grdo ravnanje. Je že moralo biti tako. To vezo vzami kot šolo...vem da ti je še zelo težko, vendar čez čas boš lahko jasneje vidla in se lahko iz tega tudi nekaj naučila. Poglej kaj si zdej delala narobe in tega v naslednji vezi ne ponavlaj...... Predvsem nikoli ne prosi za ljubezen!!!!!!! Če ti je partner ne more dati, potem ni pravi zate, kajti vredna si vse ljubezni.
Sedaj si vzami nekaj dni časa in jokaj, ampak res samo nekaj dni, potem pa pojdi naprej.
Tud zate bo posijal sonček in boš našla PRAVEGA fanta, samo obupati ne smeš, pa tud hiteti ne smeš preveč v novo vezo. Vem, da je to kar govorim bilo že 100x povedano, ampak nikoli ni narobe če ponovimo.
Ta čas ko si sama, si vzami zase in izključno samo zase. Prvo kot prvo si moraš pridobiti samospoštovanje, ker to je najpomebnejše. Šele ko boš imela sama sebe res rada boš pripravljena na novega fanta. In se grem stavt, da se bo ta lepše obnašal do tebe in te bo predvsem spoštoval.

Aja pa še nekaj, prav je da imaš v glavi neko predstavo o tem, kakšen naj bi bil tvoj idealni partner in idealna veza in prav je tudi da vztrajaš pri tem. Zakaj bi se zadovoljila z manj in bla nesrečna, če pa lahko imaš več
Seveda pa morajo biti merila realna, v kar pa ne dvomim.

[tjaskaaa]

jst bi tud potrebovala pomoč..nebi odpirala nove, ker mislm da kr paše tukej..sicer je zgodba dolga,ampak probat ni greh

moja zgodba gre takole.. s fantom sva bla skupej približno tri leta in pol..z eo vmesno pavzo..po pavzi sva bla ohinsploh dobr par..meu je proste roke, zaupala sem mu..in on je to izkoristu..začelo se je pijačevanje s kolegi..učasih tud med tednom...kar me je zelo,zelo motilo..ne samo motilo, razmišlajala sem o koncu veze...
en mesec nazaj..bila je nedelja..bila sva zmenjena ob šesti uri..me kliče,da me že čaka...mu rečem počakaj nekaj časa, pejd sestri, ne morem pridt..ker je z mami hudo in je dobila hud astmatični napad, ..klicali smo rešilca, ker ji več nismo znal pomagat..šla sm z njo v bolnico.v bolnici so jo sprejel, mene pa odslovili,ko sem dala vse podatke. in potem ga jst kličem..on seveda že v gostilni, v roku dveh ur se ga je že nažgal..jst ga kličem v solzah zarad mami, ker mi je blo tako tako hudo, res sm ga rabila..on pa meni,da ne more,ker je na pijači s kolegom,da pride čez pou ure. bla sem šokirana,če misli resno.ampak sm si rekla uredu ne bom forsirala, tako in tako se moram pogovorit z očetom.čez pou ure ga ni, mi reče pridem čez 15 min..in takoj čez 5 min pošlje sms,da pride čez eno uro. jst ga takoj po sms pokličem,če me jeb* v glavo al kaj se gre in on se mi ne javlja na telefon.vsa obupana sem šla v tisto gostilno, znorela čist..on me je pa ubistvu nateral,češ če se mi je zmešalo..s tem,da je vse vedel..da so mami odpeljali v bolnico. bil je pijan, reku je mi je grozne stvari...odpeljala sem se k njemu domov, vzela stvari,se poslovila od staršev..potem pa še enkrat do njega in mu dala konc...zgodba se seveda še poslabša..v roku enega tedna je moja zlata mami preminula ..skratka svet se mi je podru
prekinla vezo in še mamico zgubim...tud njemu sem povedala...in zdej po enem mescu sva se dobila, povedal mi je vse..da me ljubi,da ga je sram kar je naredu,..prosi me za še eno priložnost...jst pa sem zdej razcepljena, ker ga sovražim in ljubim. hudo mi, ker sem večino časa sama in nimam rame za jokat, najhuje je zvečer ko grem sama spat.pa sej mam podporo vseh...očeta,brata,tet,prjatlc.oče mi težko kaj svetuje, ker je sam zelo bogi, zaradi mami, brat tudi in jih niti nočm prosit za nasvet..tete in prjatlce pa vidm enkrat na tedn,ker niso iz mojega kraja..al pa študerajo v lj ali kp..vem,da bi z njim lažje prebolela smrt mami, ker me je vedno znal potolažit..ker še vedno ne dojamem in sem se zelo zaprla vase..mislim,da bi mi bilo z njim lažje.sama ne bom mogla čez vse to nikakor.a vseeno so bolečine globoke, ki mi jih je zadal in kako naj vem,da se zgodba ne bo ponovila,da misli resno...ne vem kaj naj nardim..razcepljena sem na dva dela..

zelo mi je hudo, post pišem v solzah, potrebujem vašo pomoč.. kaj mislite si zasluži priložnost sploh?

[Smejkica]

Joj, tjaša, ful mi je hudo zate. Res upam, da bo kmalu tudi zate posijal sonček.
Glede fanta je težko svetovati, ker ga osebno ne poznam in ne vem kakšen je v treznem stanju. Vendar kljub temu mislim, da je bilo od njega zelo grdo (ne glede na to, da je bil pijan), da te je pustil samo in ti v najtežjih trenutkih ni bil v oporo. Sam pri sebi razmisli, katere so dobre lastnosti fanta in če mu boš res lahko še enkrat zaupala. Vsekakor pa ga postavi pred dejstvo, da se mora tole pijančevanje končat (vsaj iz posta sem dobila filing, da že malo pretirava s pijačo)!

Res, premisli kaj ti je bilo všeč pri njem, ko sta bila skupaj, ali si se z njim dobro počutila in da razen te velike napake, ko ti ni stal ob strani, ni bilo drugih hudih dejanj s katerimi te je prizadel.
Upam, da boš našla pravo rešitev. :bussi:

[kafrca]

joj tjaša men je ful hudo zate...
ni lahk prebolevat smrti najbližjega sploh če je to mamica... ...

pol pa da ti še fant tako dela... se čist strinjam s smejkico...če so bli trenutki z njim drugač lepi pa prijetni brez grdih težav pa da je bil tole sam en ornk spodrsljaj...poskusi še enkrat...sam sj veš pregovor...
če te enkrat razočara,njegova napaka, če te drugič, je to tvoja! ...

pretehtaj... pogovori se z njim...

res upam d ti bo lažje

[*Sparks*]

Tjaška moje sožalje za izgubo mamice. Žal tudi sama vem kako je izgubiti ljubljenega starša ampak čas zares celi rane. Vem da je slaba tolažba in da se ti zdaj zdi težko, ali pa celo tega nočeš, vendar bo tvoja bolečina sčasoma vedno manj boleča. Nekoč bo verjetno celo izginila, a tvoji spomini nikoli. Res je sicer stvar posameznika, kako se sooča z izgubo ljubljenega, ampak meni je pomagalo da sem ob slikco prižgala svečko in se v mislih pogovarjala s svojim očkom. Še danes te počenm, mu povem kako sem in ga včasih prosim za pomoč. Vzela sem psičko in sem šla na dolg sprehod. Težko je iskati tolažbo v svojcih, ki tudi sami preživljajo bolečino. Meni je pomagalo tudi to, da sem šla k homeopatki, ki je bila do vsega dogajanja čisto objektivna in je včasih lahko dala boljši nasvet kot prijatelji in sorodniki, ki so bili vsi čustveno vpleteni.

Glede tvojega fanta..mislim da si ne zasluži niti najmanjše pozornosti. Tudi jaz sem takrat imela fanta (danes nisva več skupaj) ki mi je res stal ob strani. In njegova dejanja niso obsegala pijančevanja v gostilini medtem ko je moja družina preživljala najtežje trenutke v življenju. Ne nasedaj sladkim besedam, ko si ga potrebovala ga ni bilo! Če imaš toliko moči mu še povej kakšen svetoven in brezobziren cepec je - vem da je mal nizko ampak fant si zasluži, pa mogoče se boš tud ti kej bolš počutla. Sicer pa je zdaj čas predvsem zate, da se ti soočiš s stvarmi ki so te doletele, da pri sebi predelaš bolečino in poskušaš živeti dalje. Od fanta ki pa je tak v človekovih najtežjih dnevih pa sam walk away!

Želim ti najboljše!

[iluzija]

tjaška, najprej moje iskreno sožalje. niti predstavljat si ne morem, da bi meni umrl kdo od staršev. poleg tega pa še, da bi me zraven razočaral fant.
ja, res je naredil hudo napako. ena od njegovih dolžnosti naj bi bila stati svoji punci ob strani v najtežjih trenutkih.
nočem ga zagovarjat. ampak sklepam iz tega kar si napisala, da mu je zelo žal. verjetno mu ni žal za brezveze. vem, da mu je to kar je naredil težko odpustiti. ampak... pogovor? se ne bi z njim vsaj pogovorila? skupaj bosta našla pravo pot. in če se boš odločila, da ga sprejmeš nazaj, ga močno primi za ušesa in ga ne spusti več v bližino pijače. če te ima res dovolj rad, bo pijančevanje opustil. če ne... verjamem, da je težko, ampak drugače boš morala obrniti nov list v življenju. ob sebi si vsekakor ne zaslužiš imeti še enega bremena - poleg smrti svoje mami.

drži se

[obupana]

NA POMOČ!!!
zapletla sem se s fantom ki je 15 let starejši od mene!
on živi z drugo punco, katera zame ne ve!prav on pa je naredil prvi korak.sama ga zel pogrešam, vem pa, da se z njim ne smem videvati. ko mu omenim, da bi bilo najboljše da se razideva, on na to ne pristane. sam bi zame naredil use, obenem pa noče nobene od naju dveh prizadeti. na koncu pa se bojim, da bo najbolj prizadet on. najraje bi se ubila. tudi sam on tako pravi. sama nisem kos taki situaciji. pogrešam ga in drug drugega ne moreva preboleti.


kaj naj naredim, da nama bo obema lažje?in da bova lahko odšla vsak svojo pot?kaj?pomagajte mi prosim, vsak nasvet mi bo v veliko korist!!
hvala vam že v naprej

[Jochie]

punca, rešitev je veliko, le ubiti se ne smeš....

koliko si pa stara?

[iluzija]

sam bi zame naredil use, obenem pa noče nobene od naju dveh prizadeti.

tole me je ful zbodlo... ampak to bi moral razmišljati prej, preden se je zapletel s tabo. slej ko prej se bo moral odločiti, ker verjetno ti ne boš mogla še dolgo igrati vloge Številke Dve.

najraje bi se ubila. tudi sam on tako pravi.

to nikakor ni izhod!

težko je karkoli govorit, ker ne poznam podrobnosti tvoje situacije. po eni strani ti ne morem rečt: "pusti ga, ni te vreden." najbrž ti veliko pomeni in je težko pustit tako osebo. ampak kdaj je vendarle potrebno narest nekaj takega, kar sicer grozno boli, ampak imaš potem odprto novo pot, ki ni več tako boleča.
in po drugi strani je težko rečt: "potrpi še malo, mogoče se bo zjasnil" - ker ne veš koliko časa bo trajalo, ali se bo odločil zanjo (in bo tebe to še bolj in zelo prizadelo), poleg tega pa se ti že sedaj zdi nevzdržno..

upam, da ti bo katera druga znala bolj svetovat
srečno

[Rory]

Mene je pa fant mesec in pol nazaj pustil. Skupaj sva bila pa 2 leti in 4 mesece. Najbrž mi ni treba razlagati kako boleč je bil "the break up". Sploh pa se mi način kako me je pustil, prek smsa, zdi čisto ponižujoč in mislim da sem si po dveh letih zaslužila malo več kot en sms...
Odkar sva nehala sem se čisto spremenila... zdi se mi kot da to nisem več jaz..samo še na slabše mi gre. Pogrešam ga čisto preveč, preveč sem bila navezana na njega, 2 leti je bil on moja edina družba, vse sem mu zaupala, vedno me je znal potolažit, recimo da sva bila prijatelja pred loverjema. In trga se mi srce, ko pomilsim, da on zdaj objema drugo.. Da ima drugo rad.
Mogoče bo zvenelo patetično, ampak jaz ne morem živet brez njega...