Eto pa se javljam tudi jaz.... da povem svojo "štorijo".
Pred malo več kot tremi meseci sem zaključila 6 letno zvezo. Že prej sva enkrat končala in sva bila narazen skoraj 1 leto, vendar sva se "našla". Lani poleti sva si tudi opremila stanovanje in začela skupaj živeti. Veza nama je lepo uspevala vse do takrat, ko je moj dragi šel na operacijo (hrbtenica). Po tem dogodku se je popolnoma spremenil... Postal je vase zaprt. Vendar sem vse to tolerirala, saj sem pričakovala da bo operacija pustila (tudi psihične) posledice. Minevali so meseci ampak situacija je šla samo še navzdol. Nikamor nisva hodila, nisva šla na dopust in edino kar je on videl je bil denar. Delal je cele dneve (zvečer pa ponavadi popolnoma izmučen in v bolečinah zaspal) in hkrati ves čas govoril, da nima veliko časa, da ustvari vse potrebno za družino... kakorkoli že. Obnašati se je začel hujše kot da bi bil na invalidskem vozičku. Pogovarjala sva se, da bo na svoje ime odprl podjetje (delal je v družinskem podjetju) in da bom jaz tista, ki bo urejala vse potrebno v administraciji (da bi pač imela svoje "družinsko podjetje"). Potem pa mi nekega dne prijavi, da je vzel 7mio kredita, da bo kupil 2 stroja za družinsko podjetje (kjer je btw dobival plačo in nič od dobička, prav tako jim gre nakup strojev v stroške in mi res ni bilo logično). Pa mi ni bilo čisto vseeno in sem mu to povedala pa mi je rekel samo da se nimam kaj vmešavati, ker kredita ne bom plačevala jaz... dobro, po eni strani res denar ni šel iz mojega žepa. In kar naenkrat me ni brigalo nič več. Želela sem si psa ali pa mačka, da bi obb prihodu domov imela vsaj nekoga, ki bi bil MOJ. Stanovanje sva namreč imela v hiši njegovih staršev - ločen vhod, vse ločeno. Pa ne in ne in ne in da če pridem s kakšno živalco domov lahko "spokamo" in jaz in žival. Ko sem ga resnično potrebovala, sem ostala sama s svojimi problemi v tuji hiši med ljudmi, ki me niti marali niso ("svakinja" - huje kot katerakoli zajeb... tašča za katero vem). Potem pa sem dobila drugo službo, ki pa je vključevala dosti večernega dela in tu pa tam tudi nočnega. Veliko časa sem preživela s šefom in sodelavci in to mu je začelo iti v nos. Pa saj mu tudi nobena prejšnja služba ni odgovarjala (pisarna, loterija). In nisem polagala prevelike pozornosti na njegove pripombe. Še vedno sem mu bila na razpolago za pogovor, še vedno sem se trudila, da bi mu bila v oporo, vendar vse skupaj ni imelo nobenega učinka. In tako mi je na koncu dal pogoj: ali služba ali on. In sem spakirala svoje stvari in se odpeljala. Ker sem imela dovolj prilagajanja, dovolj tega, da sem lahko bila samo v oporo in predvsem dovolj tega, da sem bila vedno sama s svojimi težavami. Ni mi bilo hudo... verjetno prav zaradi tega, ker sem že prej večkrat premišljevala o tem da bi šla. Ko sem se vsedla v avto sem samo čutila kako se mi je iz hrbta odkotalila ena velika skala. Eno veliko breme. Nimam ga v slabem spominu - ni slab fant, niti me ni namerno prizadel. Privoščim mu vse najboljše in najlepše. Sedaj imam "svežo" zvezo in počasi spoznavam kako je, če ti nekdo resnično stoji ob strani. Vendar se mi vseeno včasih v misli prikrade škratek, ki me sprašuje, če sem se odločila prav. In vem da sem se... ker preprosto nisva bila za skupaj. Še vedno ga imam rada in predvsem imam rada vse spomine nanj. In vem da bo tako tudi ostalo, da bo v mojem srcu imel vedno posebno mesto. 6let pa le ni tako malo a ne? In če te nekdo ne ljubi, tako kot si ti želiš, da bi te; še ne pomeni da te ne ljubi po vseh svojih močeh.
Sem se pa razpisala
Ni več princev na belih konjih... ostali so samo še konji
vem d bi blo velik bolš če neb tko razmišlala sam... 
ampak bomo zmogle, ker smo močnejše od tipov!
