Tako ga pogrešam...kako ga preboleti?

[bubbles]

tut to mine. jst sm mela tut obdobja nekej mescev po koncu, ko sem mislila, da mi gre pa zdej že res čist super in da sem ga prebolela, pa me je kr naenkrat zadel... sam je šlo tut to mim

[lubenica]

o šit jz ga pa spet tok nenormalno pogrešam

Mah sej bo bolš. Komi čakam, da bo bolš

stara, sej bo..tud jst mam te trenutke..sej nikol čisto ne pozabiš nekoga, ki si ga imel res rad...
ti, kaj pa je blo sploh z vama, nisem sledila tvoji zgodbi, a lahko še eno obnovo narediš, verjetn bo tud teb koristil, da se mal razgovoriš

[Mimi_M]

Ej, pa kaj je to ...jst sem bla tud včeri zvečer kr neki otožna zarad misli na bivšega,
ko nism mogla spat, mi je šou kr nonstop po mislih in lih tolk, da nism začela cmerat, sam se pol premagala nekako..
pa je več kot en let že, kar sva končala.
sam tista kavica zadnjič me je spet mal zbodla, pomoje, k je blo res prov lepo z njim debatirat in ga videt.

[Boris]

human -a -o prid. (a)
1. ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti, človeški

Jeza, sovraštvo, žaljivke, prepiri, poželjivost, sebičnost, slabi egoizem so vse negativne lastnosti človeka. To niso faze prebolevanja človeka, ki ga imaš rad, ampak faze, v katerih tvoj ego poskuša dosečti nedosegljivo. Ko se tvoj ego sooči z resnico, vse te faze uplahnijo.

Boris, jeza je v tistem trenutku »zdravilna«. Jeza in sovraštvo sta definitivno faze prebolevanja. Jeza je normalna lastnost človeka. In koristna tako psihološko kot biološko. Doseganje nedosegljivega? Jeza, sovraštvo in posledično žaljivke so v večini primerov prisotne iz obeh straneh…tako od zapuščenega tako kot od tistega ki je zapustil recimo…In kaj poskuša ego slednjega doseči? Nedosegljivo? A to da se »reši« človeka? In s kako resnico se pol sprijazni?

Jeza in sovraštvo nista faze prebolevanja, ampak sta stranski učinek ignorance in nezadovoljstva v človeku, ki se pojavi zaradi pomanjkanja ljubezni... tako do samega sebe, kot do drugih. Jeza ni nikoli zdravilna in nikoli ne bo. Posredno tako zgleda, ampak neposredno je pa to drugače, ker je v tej verigi, od začetka jeze in do razrešitve problemov še veliko vmesnih členov.
Je pa res, da ti bo marsikdo rekel, da spusti jezo iz sebe in da je ne zadržuj. To mnogi napačno razumejo, kot da moraš z jezo nasilno ravnati z nekom. Ne! Jezo moraš odpraviti tako, da drugemu ne škodiš. Jeza ni zdravilna, ampak odpravljanje jeze. Ampak se mi zdaj ne da zgubljati časa za dolgotrajne polemike o tem. Preberi kakšno dobro knjigo o altruizmu ali pa o čustveni inteligenci. Govorim ti iz prakse, razjeziš se samo zato, da bi zadostila svoj ego in nekaj nasilo dosegla. Nasilo pa ni moč dosečti ničesar, če se želje tistega, ki ga v nekaj silimo, ne skladajo z našimi pričakovanji. To je nekako osnova psihoterapije. In neprijetnosti dela nepravilno tolmačenje teh pojmov.

Vsakič, ko se na nekoga razjeziž, postaneš slabe volje. Z jezo se ne da rešiti nobenega problema... se jih pa seveda pomete pod preprogo in jih navidezno ni, ampak zaradi tega so ljudje slabe volje in slabše funkcionirajo ali pa spravijo koga drugega v stres in zaradi tega on slabše funkcionira. Nasilje kot del jeze je nesmiselno. Nasilje povzroči uton upanja in brezglavo borbo za preživetje. Moč je v slogi in v slogi se rojevajo uspehi. Nasilje pa le združuje posamezne nasprotujoče sile, da se borijo en proti drugemu namesto da bi sodelovali.

Prijateljski odnosi zato vedno pomagajo. Prijateljstvo nikoli ne podaljša trpljenja ali prebolevanja. Podaljšuje ga samo ignoranca in druge nekonstruktivne energije. Človeka, ki ga imaš rad, boš podprl v tistem, kar dela. Če te fant nima toliko rad, da bi s teboj delil večja čustva, potem lahko ostane tvoj manjši prijatelj.

Prijateljstvo podaljšuje trpljenje. Če so samo na eni strani prisotna čustva. Tudi t.i. manjši prijatelj. Človeka sta si takrat preveč povezana. In si vrjetno že na splošno ful zaupata, kar pomeni da oseba, ki je zapustila, ne more skrivat čustev, kar pa lahko zapuščeno dušo zelo boli. Sicer pa kako naj človeka prebolimo, če smo z njim v konstantnem stiku, skoraj istim kot je bil prej ko je bila še veza? Preveč vprašanj se odpira, preveč želj imamo, ki niso uresničljive, preveč je upanja ,… Če so čustva v igri na eni strani NIKAKOR ni dobro biti še naprej prijatelj, ker se trpljenje DEFINITIVNO podaljša.

Prijateljstvo ne podaljšuje trpljenja, ampak človek, ki tako razmišlja. Najprej moraš vedeti, kaj sploh je prijatelj.

prijatelj -a m (a)
1. kdor je s kom v iskrenem, zaupnem odnosu, temelječem na sorodnosti mišljenja, čustvovanja

2. ekspr., s prilastkom kar je komu ljubo, drago

3. ekspr., navadno s prilastkom kdor ima zanimanje, nagnjenje za kaj

4. ekspr. fant, zaročenec: že dolgo ima prijatelja; prišla je na ples s svojim prijateljem • ekspr. stroji so človekovi prijatelji mu koristijo,
olajšujejo delo; prijatelja spoznaš v nesreči;

Poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose, zato mi ni čisto jasno, zakaj nekateri prijateljstvo odklanjajo. To je vendar nekaj prijetnega.
Seveda je težko oziroma v našem svetu skoraj nemogoče biti kar s komerkoli prijatelj, če uporabimo drugo, tretjo ali četrto interpretacijo za definicijo prijatelja. Vsekakor pa je prav, da smo do ljudi iskreni, da z njimi sočustvujemo. Bolj kot se bomo trudili za lepši svet, lažje mu bomo zaupali in tako bomo lažje zaupali ljudem. Tako da je z mojega vidika, če vzamem za definicijo prijatelja prvo interpretacijo, neprijateljstvo en velik nesmisel. Ločim pa seveda med majhnim in večjim oziroma globjim, širšim prijateljstvom z nekom. Veličina prijateljstva je torej odvisna od tega, koliko smo na nekoga navezani, koliko smo skupaj preživeli, kakšne interese imamo in kakšne želje, prepričanja,... Nekdo je lahko moj prijatelj, pa se slišim z njim enkrat na leto... in takrat sem zelo vesel, da ga vidim.

Na kaj ljudje pomislijo, ko rečejo, da z nekom ne bodo več prijatelji?
Morda na to, da nekomu nočejo zaupati? Ali morda na to, da z nekom nočejo biti iskreni? Ali pa morda to, da nimajo niti kančka empatije do nekoga? Neprijateljstvo je zelo negativna in nesmiselna stvar, če težišš k osebnostni rasti ali pa družbenemu razvoju.

Da bi našel človeka, ki bi nas osrečil, ne rabiš biti negativno egoističen. Ljubezen bo združila dva, ki si tega želita. Želja mora priti iz obeh straneh.

Hah, negativen egoizem v ljubezni večinoma sploh ni prisoten, sej ljudje, ki egoistično želimo osebo, katero imamo radi (nam je všeč pa to), vrjamemo, da tej osebi lahko damo največ, veliko več kot kdorkoli drug… Ljubezn večkrat ne pride takoj in največkrat je ni iz obeh strani istočasno…Kaj pa če damo nekomu priložnost, ne da bi nam bil ne vem kako ušeč? Rečemo: »jah morda pa bo kej« ….in če ne bi blo egoizma iz druge strani potem se te priložnosti sploh ne bi zgodile…

Negativnega egoizma v ljubezni po neki logiki sploh ni. Samo po neki hipotezi psihološkega hedonizma pa so vsi ljudje v vsem vsaj nekoliko egoistični.

Tudi če na svetu ne bi bilo nobenega ljubezenskega rivalstva, bi ljubezen še vedno združevala ljudi s podobnimi željami v partnerski odnos. Te želje niso vedno zavestne... lahko gre za močne podzavestne želje našega prvobitnega jaza.

Če ne bi bilo rivalstva, pol bi ljudje kot lipovi bogovi čakali in upali, da bo prišel nekdo, ki nam bo všeč in mi bomo živeli srečno do konca svojih dni….rivalstvo je dobra stvar na vseh področjih življenja…tako tudi v ljubezni…ko gre seveda za meje normale

Jaz sebe nimam za lipovega boga, poleg tega pa ne čakam, da bo prišla ena, ki mi bo všeč. Same pridejo, jih ni treba čakati. Ja, če si obupala že sedaj, na začetku življenja in misliš, da to, kar govorim, ni možno, ti bom težko pomagal. Rivalstvo je dobro samo v humorju in nikjer drugje. Je pa zanimivo izkustvo, ampak dolgotrajno uporabo rivalstva ne priporočam, ker vas bo potolklo. Uporabite ga za šalo, ne pa za potrebo po preživetju, ker boste sami sebi škodili.

Poleg tega je situacija rivalstva taka:
Ko ti hočeš drugega potlačiti v drek, sam pa se povzpeti, to na nek način lahko dosežeš. Ampak kako? Ali si res na boljšem, če drugega potlačiš, ali pa si morda samo namišljeno na boljšem? --> Naj podam primer...
imam ravno črto, na kateri sva jaz in ti. Ti se odločiš, da bi mene potunkala, da bi bila sama na boljšem, zato pahneš mene stran, jaz se potolčem, trpim, ti pa zadovoljiš svoj ego. Torej... ti relativno gledano v resnici sploh nisi na boljšem, saj sva skupaj povezana in sva v nekem okolju, v katerem lahko skupaj ustvarjava. S tem, ko me pahneš, da padem, si sebe samo navidezno povzdignila... kot če bi npr. bila dva debeluha in bi se eden izmed njiju shujšal, ti pa bi rekla, da se je tadrugi zredil. To je sedaj bilo karikirano povedano. Ne jemlji vsega dobesedno.

Tlačiti nekoga v drek je nesmisel. Slovenci smo eni veliki drekači, kar se tiče civilne družbe, naša politika pa dekla interesov najmočnejših in hkrati najbolj brezobzirnih lobijev, kar pa se potem prenaša tudi na zavest ljudi, ki mislijo, da morajo stalno tolčti po drugih, da bodo sami na boljšem. Pa slučajno so? Meni se ne zdi.

Ja, to, da ti stre srce, ko ti nekdo vzame sanje in upanje, povsem drži. Samo v deželi ljubezni do tega ne pride. Tam živiš razigranost, veselje do življenja, srečo, znanost,... Ne, to ni pravljica. To bo resnica. Ponekod je že, drugje pa še bo

Seveda se to lahko zgodi tudi v ljubezni! Dežela ljubezni je sestavljena poleg sreče, veselja in drugih pozitivnih strani tudi z negativnimi…jeza,žalost, bolečina, … Kar pa daje smisel življenju in ljubezni nasploh.

Dežela ljubezni ni sestavljena iz negativnih stvari. Negativne stvari so se v to življenje urinile in štrlijo ven iz prvotne sestavljanke. Včasih teh negativnih stvari ni bilo. V sanskrtu npr. sploh ni besed, ki bi označevale zlo. V sanskrtu je vega, oziroma znanje. Jeza in nasilje pa sta izraz nevednosti, neznanja.

se v naprej opravičujem, da ne bom kmalu odgovoril na komentarje

[Okrogla:)]

Dragi Boris
1. tudi jaz preberem ogromno psiholoških knjig (ker je psihologija moja bodoča "profesija" ) zato je čudno, da določene splošne stvari interpretirava drugače...

2. nism obupala nad ljubeznijo življenjem ali kakroli sem zelo optimistična oseba torej hvala za ponujeno pomoč, ampak je ne potrebujem.. sicer pa sej ne da bi zj rada kej kritizirala...ampak nenazadnje...tut ti imaš samo 22 let

3. psihologija je zelo zakomplicirana stvar in marsikaj je možno na tej sceni tko da ne pravim da kaj sploh ni možno... določene študije trenutno kažejo tako... z leti in spreminjanjem človekovega življenja se tudi psihologija ..

4. rivalstvo kot beseda v SSKJ ne pomeni tlačenja v drek ampak tekmovanje.... veš obstajajo tekmovalci, ki tekmujejo fer

5. oprosti sam nekako zelo nism na strani vzhodnih filozofij, tako da ne vidim veliko pomena v tem kakšne besede je vseboval sanskrtski jezik...

6.filozofija je zelo relativna stvar, ki se čisto prevečkrat poveže s psihologijo in ogromnokrat onemogoči "normalen" razvoj le-te...

7.mislim, da je to debatiranje o takih stvareh prenaporno za to temo ...

to je to

[Zvoncica]

lubenica, zelo na hitro: oddaljila sva se, premalo časa sva preživela skupaj (kaj je bilo najprej niti ne vem), najina zveza ni nikamor naprej rasla, nisva se imela več kej pametnega za pogovarjat. Zadnje pol leta sva se precej kregala (in se tut pobotala), pa se je skoz ponavljalo. Tut mene je precej stvari motilo na njemu in sem že sama kdaj pomislila da bi nehala. No pol sva se spet skregala, k je neki zahinavu, čist sm bla besna na njega, da se nism hotela lepo pogovort. Pa sva se začela pogovarjat, da nisva več zaljubljena pa da se ful kregava pa da bi bilo mogoče prav, da bi nehala. No in sva lepo nehala, pol je pa mene naslednji dan čist butnilo in sm hotela bit na vsak način še z njim. Pol je on ene dva dni še razmišljal, a bi al nebi, pa da bi bil še z mano, pa da me ima rad, sam da se nama isti prepiri skoz ponavljajo, pa ne vem kaj še vse. Skratka po teh parih dnevih me je poklicu, pa je reku, da se je odloču, da more bit zdej sam, pa da ful upa, da mu ne bo čez 1 mesec žal. To bi bilo na hitro to

Pomoje ni bil razlog, da bi on še ful rad bil z mano, pa da mu je bad k sva se vsake par mesecev skregala zarad enih traparij, ampak, to, da ga pač ne zanimam več. In če te nekdo ne zanima več, se nimaš več interesa truditi in poskušati rešiti stvari. Pač ne da se ti več.

[pomaranchka]

Tudi jaz prebolevam nekega fanta, če bi se temu lahko tako reklo...
Ta četrtek sva se spoznala in že na prvi pogled sn vedela da mi je ušeč, temu bi se lahko reklo ljubezen na prvi pogled ane?
Veliko sva se pogovarjala, imava veliko skupnih točk in res- bilo je čudovito! Tudi lupčkala sva se, ni prišlo do ničesar bolj intimnega...
Izmenjala sva si telefonski številki.
In zdai mi ne piše in me ne kliče
Sn mu že jaz pisala in je le hitro odgovoril na nekaj in to je bilo to
Nebi preveč "lezla" vanga tako da sem odločena da mu ne pišem več...
Kaj naj naredim?

[*purple*]

kolk časa sta se pa videvala?

[Zvoncica]

purple 1 dan če sem prav razumela?

pomarachka jaz ne bi nič forsirala na tvojem mestu. Sej si se mu oglasila, nej se še on malo potrudi, če se hoče. Če se pa noče pol pa itak nima smisla, a ni res

[rinca]

mal ot, ampak vseeno: ne razumem kaj hoče Boris dosečt s temi svojimi kilometrskimi posti, se mi niti ne da brat. ampak če slučajno misliš, da se da eno tok čustveno stvar kot je prebolevanje partnerja rešit po razumski plati, se motiš. vsaj pri večini punc mislim da je tako, da citiranje sskj-ja in tvoje psihološke fore niso kej dosti v pomoč.
če pa slučajno kateri zadj delam krivico, nej se pa prosim po zs-ju menita, ker so nekatere teme zarad takega načina pisanja postale neberljive.

[*QueenBitch*]

Men so pa Borisovi posti cist vsec, ceprov so vcas za zgodnje jutranje ure mal dolgi ampak s kaksnimi se strinjam, s kaksnimi ne...lahko pa zvem kej novga..in so pa vsekakor drugacni od "standardnega jamranja" tako da jih je vredno prebrat.

No ja jaz sm mela pa v soboto popoldan in zvecer ful krizo in se potem k sm sla s prjatlco v kino sm bla kksno uro na robu joka...sm ugotovila da ne vem kaj bi rada, da tud ce bi dobila neki kr mislm da hocm ne bi blo nc boljs..in da mam v bistvu dva cloveka za prebolet...enga se dalec iz preteklosti in enga od zdj..komplicirano vem.

[Boris]

Draga okrogla

1. tudi jaz preberem ogromno psiholoških knjig (ker je psihologija moja bodoča "profesija" ) zato je čudno, da določene splošne stvari interpretirava drugače...

Negativnost v umu oziroma umska nečistost (z umskimi nečistostmi so mišljena vsa tista negativna nagnjenja, čustva ali misli, ki povzročajo, da um postane neuravnotežen; to so: strah, jeza, sovraštvo, strast, zmeda, nevednost, želje, idr.) namreč ne more obstajati hkrati z mirom in harmonijo. No, tole sem od nekod prekopiral. Razumem vse razen tega, zakaj naj bi bila želja negativno nagnjenje. Zame je lahko neka želja pozitivna, neka druga pa negativna.

2. nism obupala nad ljubeznijo življenjem ali kakroli sem zelo optimistična oseba torej hvala za ponujeno pomoč, ampak je ne potrebujem.. sicer pa sej ne da bi zj rada kej kritizirala...ampak nenazadnje...tut ti imaš samo 22 let

Ne razumeš. Ne mislim, da si obupala nad ljubeznijo in življenjem, ampak sem se vprašal, če nisi morda obupala nad sprejemanjem mnenj in absorbiranjem informacij, ki se trenutno ne skladajo s tvojim prepričanjem. Vem, da pišejo ponekaterih knjigah, da je jeza zdravilna. Samo to ni mišljeno kot stresanje jeze nad druge, temveč da greš v gozd iz se otreseš stresa, ki si se ga naužila v tem stresnem svetu. In ljudje, ki se ne ukvarjajo toliko sami s seboj, bodo to takoj sprejeli napačno. Npr. moj fotr., ki je prepričan, da mu pomaga, če stresa svojo jezo naokoli, čeprav ni s tem še nikoli nikomur koristil, ampak so vsi mnenja, da jim škodi... poleg tega pa tudi samemu sebi. Čisto druga reč pa je, če svojo jezo preusmeriš drugam... v šport, dretje v naravi,...

3. psihologija je zelo zakomplicirana stvar in marsikaj je možno na tej sceni tko da ne pravim da kaj sploh ni možno... določene študije trenutno kažejo tako... z leti in spreminjanjem človekovega življenja se tudi psihologija ..

No, s tem si ovrgla mojo misel, da si obupala nad sprejemanjem stvari, ki jih ne razumeš.

4. rivalstvo kot beseda v SSKJ ne pomeni tlačenja v drek ampak tekmovanje.... veš obstajajo tekmovalci, ki tekmujejo fer

Kot sem že zgoraj omenil, rivalstvo je smiselno v humorju. Humor pa je veselje. In v veselju je tekmovanje fer. Bolj razumljivo?

5. oprosti sam nekako zelo nism na strani vzhodnih filozofij, tako da ne vidim veliko pomena v tem kakšne besede je vseboval sanskrtski jezik...

Kot da je važno od kod prihaja filozofija. Ko gre za filozofijo, ne ločim med vzhodno in zahodno, ampak med pravo in zlagano. In na obeh straneh Zemlje so v raznih filozofijah določene stvari dobre, določene pa izkrivljajo resnico.

6.filozofija je zelo relativna stvar, ki se čisto prevečkrat poveže s psihologijo in ogromnokrat onemogoči "normalen" razvoj le-te...

Ravno obratno. Filozofija se mora združiti s psihologijo, če hočeš razumeti človeška čustva, um in telo. Seveda pa mora biti filozofija prava, ne pa neka, ki temelji na veri, kjer se ne da nobene stvari pojasniti.

http://www.fri.uni-lj.si/si/katedre_in_laboratoriji/umetna_inteligenca/lab_kognitivno_modeliranje/

Kognitivna znanost združuje dosežke humanističnih, medicinskih, naravoslovnih in informacijskih disciplin na kognitivnem področju (najpomembnejše vede: psihologija, filozofija, antropologija, lingvistika, nevrofiziologija, kvantna (bio)fizika, biologija, (bio)kemija, medicina, matematika, računalništvo).
Šele razvoj v zadnjih letih daje upanje, da bo kognitivna znanost končno zaživela kot resnično multidisciplinarna krovna znanost o možganskih oziroma duševnih procesih. V ta namen mora kognitivna znanost preseči enostranske poglede svojih konstitutivnih ved.

[Boris]

mal ot, ampak vseeno: ne razumem kaj hoče Boris dosečt s temi svojimi kilometrskimi posti, se mi niti ne da brat. ampak če slučajno misliš, da se da eno tok čustveno stvar kot je prebolevanje partnerja rešit po razumski plati, se motiš.

No, naj bo čisto na kratko, da boš lahko prebrala
Čustveno prebolevanje se mora rešiti po čustveni plati, oziroma bolje rečeno na podzavestni rezini doumevanja. Ampak najprej se moraš naučiti kontrolirati svoja čustva in to dosežeš s spoznanjem. Človeškemu umu njegov ego preprečuje, da bi do določenih spoznanj prišel, zato ga je treba najprej z razumom osvestiti. Potem začne človek z opazovanjem sebe, s postavljanjem vprašanj samemu sebi in s svojimi dobrimi čustvi odpravljati negativna.
Moj način pomaganja ne bo tak:

ena: "joj, grda sem bila do njega, pa me je zapustil, zdaj me pa boli... kaj naj naredim"
druga:" "pogovori se z njim"
ena: "kako? ne morem... joj, naj mi nekdo pomaga"
druga: "ja pokliči ga, opraviči se mu, pa bo vse v redu"
ena :"tega ne zmorem... joj kako mi je hudo"
tretja: "kaj jamraš, ukreni že kaj...

Če je nekomu hudo, se moraš zavzeti in ugotoviti od kod izvira njegova bolečina, zakaj je nezadovoljen in kaj bi lahko napravil, da bi nezadovoljstvo odpravil. Takrat mu lahko pomagaš, če je pripravljen sodelovati.

Torej... pišem za tiste, ki so pripravljeni brati in se spraševati o tem, kar pišem. Niti slučajno pa nisem mislil pisati za tiste, ki moje članke preskakujejo.

P.S.: relativno gledano so moji komentarji kratki

[*QueenBitch*]

No ja jaz se strinjam z Borisom, ampak tudi ce si zastavljas vprasanja in spoznavas samega sebe vcasih ne gre in ne gre..in pridejo na dan dvomi in travme in kaj jaz vem kaj se, in se ti zdi da ne bo tega sranja nikol konc in da se ne bos nikol vec pocutu normalno.

[Boris]

No ja jaz se strinjam z Borisom, ampak tudi ce si zastavljas vprasanja in spoznavas samega sebe vcasih ne gre in ne gre..in pridejo na dan dvomi in travme in kaj jaz vem kaj se, in se ti zdi da ne bo tega sranja nikol konc in da se ne bos nikol vec pocutu normalno.

Če je uspelo meni in mnogim drugim, lahko tudi tebi.
Delo filozofa (človeka, ki misli) ni le odgovarjanje in postavljanje vprašanj, ampak postavljanje pravilnih vprašanj in razmišljanje tako dolgo, dokler se odgovor ne pojavi.
Jaz skušam pomagati ljudem, ki so sami pripravljeni pomoč sprejeti. Težko pa pomagam tistim, ki so na forumu samo zato, da bi gor stresali svoje travme, da bi ljudje videli, kako trpijo, jih tolažili ter pisali, kako bo čas zacelil rane. Čas rane le potlači, spoznanje pa jih odpravi. Včasih skozi čas spoznanje pride samo od sebe, včasih pa nikoli in potem človek pade v depresijo in je žalosten non stop več mesecev, let,... Lahko pa do spoznanja prideš z razmišljanjem.

Vem, da je zastavljanje vprašanj včasih zelo zelo težko. In zato pišem o teh stvareh javno in ne le preko zs. Tako lahko več ljudi na enkrat razmišlja, se uči, predaja mnenja, itd.
Tudi jaz imam svoj čustven problem. In tega rešujem. Z razmišljanjem sem v zadnjem letu odpravil že mnogo čustvenih problemov, le še eno čustvo mi dela probleme. In temu zlu bom stopil na prste, ga prevrnil in ga žgačkal tako dolgo, dokler ne bo priznal, da greši. (malo šale)