Jest tut spadam v klub jokic. Ob filmih zmer jokam če so kaki ful lepi dogodki al pa žalostni sploh pa, če kdo umre. Poj obstaja na pinku ena oddaja "sve za ljubav" kjer si folk pač prireja takšna in drugačna presenečenja; recimo nekdo išče izgubljeno sestro, en se hoče pobotat s punco/fantom/prijateljem spet drugi je bolan pa mu priredijo nekaj itd. no in ob tej oddaji jest jokam od začetka do konca, ker mi je to tok lepo, ko vidiš una resnična čustva
Jokam še, če me kdo užali, kdaj, ko se mi že vsega nabere in mam filing, da vsi neki hočjo od mene pa se enostavno zlomim...
Če sem pa žalostna al pa slabe volje pa sploh ne rabim nekega posebnega raloga za jok, enostavno kr padem v jok
Moj fant se itak čudi tej moj nadnaravni sposobnosti jokanja, ampak se je že navadu, ker včasih se je pa ful sekiral, ker se jest jokam pa sem mu pojasnila, da se pač moram, ker mi je poj veliko lažje
