osebno mam opravljen krst, birmo in prvo obhajilo... verujem, da obstaja nekaj, nekaj kar je večje od vseh nas, nekaj česar ne vidimo, ne slišimo ampak pač je/skrbi za nas... tak izgleda moj bog...
se pa ne strinjam s Cerkvijo, saj se mi zdijo določena cerkvena načela popolnoma v neskladju z življenjem, zato ne hodim v cerkev in niti ne želim imeti cerkvene poroke in pogreba... ker sem mnenja da je za pogovor z bogom dovolj to, .da oseba veruje in ne potrebuje popolnoma nobene maše, spovedi (ja rihgt ka bom župniku pripovedovala svoje grehe. ne hvala!)...
Upam, da ne boste jezni, ampak meni osebno to ni všeč, ko krščujejo dojenčke. Saj dojenček se tega ne zaveda in še ve ne da obstaja... Vsak posameznik se mora sam odločit za krst (iz svojega prepričanja in vere). Kaj vi mislite?
točno glede tega sma pa mela včeraj z bratecom debato in sva prišpla do popolnoma enakih zakljhučkov kot ti, saj se nama zdi popolnoma nepravično da otroka, ki se še sam ne v odločati nekako kar vržejo v neko vero (ker kolikor vem, iz krščanske vere ni ravno enostavno izstopiti). in pri krstu malega otroka vera enostavno postane nekaj kar so mu vsilili, meni se pa to nikakor ne zdi smisel celotne vere, saj je o mojem to nekaj, za kaj se sam odločiš oziroma ne odločiš, ne pa nekaj, v kar te pri nekaj mesecih starosti pahnejo verni starši ali pa starši ki to storijo celo samo zato ker se jim zdi pač prav, da je otrok krščen...
malo sem se razpisala ampak...
