
Ja, se bojim in to zelo. Ne vem če me je še česa bolj strah kot tega, da ne bom mogla povit svoje bebice, ki jo bom 9 mesecev čuvala v zavetju svojega trebuščka in ki bo plod ljubezni med mano in mojim partnerjem.
Ker se tega momenta/obdobja v življenju najbolj veselim (sicer je še daleč), ker sem družinski človek, ker bom zelo rada mama.

Če pa (trikrat potrkam po lesu) slučajno tudi mene doleti ta tragedija pa bi tudi jaz posvojila malo dete.