Stres

[metron]

Mislim, da te teme še ni. Zadnje čase mi veliko ljudi stoka, da so razdražljivi, da imajo prenatrpan urnik, da so kronično utrujeni ... itd itd. Kle lah rečemo par besed o tem fenomenu, kako se ga izogibamo, kakšne so najboljše metode proti, kaj povzroča ...
Osebno menim, da večina bolezni izvira ravno iz stresa. Dokazano je, da povzroča poleg vseh psihičnih motenj tudi čisto konkretne zadeve, kot so bolezni srca, visok pritisk, različne vrste rakastih obolenj, intoksikacijo telesa, povišan holesterol, nespečnost, akne, debelost, izpadanje las, želodčne težave, gube, ulkuse, da ne govorimo o različnih depresijah, psihozah, nervozah, raznih hipohondrijah in bla bla bla.

Torej:
1. Kaj je po vašem mnenju vzrok stresa? (prenatrpan urnik, način življenja, prepiri med ljudmi ...)?
2. Kako se izogibate stresu oz. se soočate z njim, kako uspešno ga odpravljate?

Menim, da je najboljša rešitev, da na svoj lajf gledamo optimistično, da se ne obremenjujemo z nepotrebnimi malenkostmi in zateženimi ljudmi, da dovolj spimo, da si vzamemo čas zase, da razporedimo obveznosti tako, da imamo preveč časa za njihovo izvedbo, da delamo kar nas veseli, da smo z ljudmi ob katerih se dobro počutimo, da smo pogosto evforični . Toliko o teoriji, kaj pa praksa? Vam uspeva?
Zanimivi bodo rezultati ankete (aja, pa da ne boste vsi zbrali družbeno zaželen odgovor, torej zlato sredino, ker to ni namen:)

[metron]

zase loh rečem, da sem hedonist po naravi, ker mi je kvaliteta življenja izjemno pomembna. Mogoče clo preveč, ker potem nimam časa za obveznosti

Ti tut? Jz sm si tut zadnja leta sprostil obvezne stvari, pa morm reč da je super ... prou uživam. Zanimiv pa je, da pravzaprav nič manj ne nardiš, konec koncov smo na istem

[Lilika]

Moje življenje je en sam stres, ki ga povzroča moja draga družina
Jaz sem tak tip človeka, ki skrbi za svojo družino, že posebaj za brata, in prijateljice.Vendar... se poskušam tega odvadit, sam končno! resnično dojemam, da jaz ne moram spremeniti njihovih življenj, in se odločat namesto njih.
Ko se ne obremenjujem z drugimi sem prav srečna, saj imam dokaj urejeno življenje. Imam fanta, delam šolo, hodim delat, vikende pa zaradi službe po večini prav njim posvetim. Vendar mi ni težko, saj vse kaj delam me veseli ( no... naše vodstvo je za k**** in bi jih najraje nekam poslala, ampak... drugo je prav super).
Tako, da se zdaj posvečam izključno sebi, stresne ljudi pa poslušam, ampak se z njihovimi problemi ne obremenjujem več.
Če pa že pride kaj takega da me dvignejo do nega, pa si vedno znova pravim, da jih enkrat več ne bo, in da bom takrat to pogrešala. S tem se tolažim

[Dalila]

Največ stresa pri meni povzročajo konflikti med ljudmi, nekaj ga je seveda pred izpiti. Še najmanj me obremenjujejo finance, kljub temu, da jih ni veliko in bi včasih rabla več denarja ne pustim, da me to vrže s tira. Tres rešujem al s pogovorom, al pa s tem da si vzemem čas zase in se zreleksiram. Nasploh ga ni veliko in sem kar srečna oseba.

[¤MajC¤]

jaz sem ponavadi cis na izi sej bo sej bo ...sej me bo vse delo in ucenje pocakalo....pol pa vedno na hitro ko mi ze vrela voda v grlo teče pa panika. pa sm ze tecna pa samo rencim naokol.

[uršy]

Jst sm kr ta pruga kliknla, ker se mi zdi, da sm res zlo malkrat pod stresom ...predvsem se pa s tem ne obremenjujem

[Naty]

V najstniških letih sem bila definitivno brez stresa po principu "bo že". Tako sem si zafurala lep del življenja, pustila šolo, skratka pristala (zase) na dnu. Iz tega je sledila druga skrajnost: ničesar ne prepuščati naključjem. In tu se je začel stres. Grozno je bilo. Nato me je nekega dne pošteno ruknil živčni zlom, tako, da mi je mamina prijateljica dobesedno porinila v usta tabletko Tramala (meni so se roke preveč tresle). Takrat sem si rekla: dovolj! Prebrala sem si eno fino knjigo o premagovanju stresa in življenje vzela v svoje roke.

Najbolj mi pomaga (še vedno), da ničesar ne prepuščam naključju. Tako sem se za vse izpite pripravljala dovolj zgodaj, si naredila urnik (gantogram) in se tega strogo držala. Vedno sem si zadnji dan ali dva pustila samo in striktno za ponavljanja in uspehi so bili krasni. Same 9ke in 10ke. Res! In tudi strasa ni bilo. Drugače se z malenkostmi ne obremenjujem več. Če me kaj vrže s tira si dovolim sočne besede, jok, skratka vržem ven slej kot prej. Še najbolj pa mi pomaga fizična aktivnost, razumsko razmišljanje in smiselno organiziranje dejavnosti za posamezni čas.

[steLLcy]

Sem srečen, na trenutke pod stresom, vendar ga dokaj uspešno premagujem.
Tole zame kar dobro drži. Torej, zaradi nekaterih stvari sem dost zaskrbljena in pod stresom, ampak poskušam čim manj s tem obremenjevat sebe in okolico (dobr, včasih je res težko). Večkrat si rečem, da se mi je, takšna in drugačna, stvar že morala zgoditi z nekim namenom.
Res pa je, da se (na nek svoj način) znam sproščat, se razvajat. Dost energije mi dajo sprehodi sami s sabo. Ugasnjen mobi, tišina, premišljevanje. Ker sama s sabo dost stvari boljše dojamem. Mogoče je to tudi posledica te, vsakodnevne, norije. Da včasih ne znam rešit kakšne stvari, ko se mi zgodi, ampak jo potem kasneje. Ko sm sama. Ker prej ni časa. Ja, res je, sm dost preobremenjena in se ne znam organizirat. Ampak se niti tolko ne obremenjumem s tem. Za tiste stvari, ki so mi v življenju pomembne imam vedno čas.
Verjetno mam mal vpliva iz preteklosti, kar se stresa in teh stvari tiče. Imela sm namreč prijatlco, ki je bila nenehno v depresiji, pod stresom, tečna, v denarnih stiskah... Ponavadi zaradi nepomembnih reči. In js sm ji bila nek psihiater. Zraven pa sm se, verjetno podzavestno, še sama naučila zaradi katerih stvari se je treba v življenju obremenjevat in zaradi katerih ne. Ker nikakor in nikoli nebi želela bit takšen človek kot je ona. Ker hočem bit (kadar se le da) optimist in odnest čimveč pozitive iz večine življenskih izkušenj.
Ko padem sicer padem. In to močno. Takrat pa največkrat potrebujem dosti (mojih) ljudi okoli sebe. Da mi povrnejo moč in pozitivo. Če si je ne morem sama.

[SETA II]

Odlašam vse obveznosti na zadnji moment, ampak ne zato ker se ne bi znala organizirat, jst sm d best zorganizirana. Sam včasih sm mal lena In pol rajš mal predolg uživam kot pa delam, kar je "treba".
Tko da pr men je glavni izvor stresa ponavad v tem hitenju. Dokler je še kej kreativnosti pr takem adrenalinu, je vse ok, če gre pa za neke bedne dolgočasne obveznosti, ki se jim reče "nujno zlo", mi je pa ponavad žal da se nisem prej spravla zraven.

Stres mi je tud, kadar morm kej zase zadržvat oz. bit iz enih čist žnj- razlogov diplomatska, ker sicer sm navajena v 95% primerov bit zlo nediplomatska s folkom in nekak vse povedat direkt.

Stres mi je, kadar sem čist broke, če prehitr zapravim svoj keš.

Pa stres mi je trenutno moja tastatura na kompu, k jo bom mogla zgleda zamenat - ena ločila sploh nočjo prjet


"Antistres program" probam uvajat za večino svojga cajta, to pomen:
folk, ki mi sede in stvari, ki jih rada počnem, muska, ples - to zadnje dvoje mi je pa itak edino, čemur lohk rečem da me vedno osrečuje in tud "rešuje" in sem zlo vesela, da tega ne zmanjka nikoli.

[Sunshine]

Sem srečen, na trenutke pod stresom, vendar ga dokaj uspešno premagujem.

To velja tudi zame.

[pupica20]

jaz pa...hmmmm.kaj pa vem...no saj srečna sem,sem pa tut dostkrat pod stresam.ma to sam zato k si sama seb delam neke nepotrebne probleme,predvsem pred "fešto",ko sem itak najbolj občutliva. pol najhuj mi je ko se kej spičkim s fantom,kar je itak zarad moje (pre)nagle jeze in trme. ampak hvalabogu hitr pozabm in oprostim(no sej ponavad nimam komu oproščat,razen sebi). se trudm sprement!upam da mi bo kmal ratal,k bi res rada imela brezskrbno živlenje(no to se tak ne da,ampak čimmanj skrbi)

[tjaskaaa]

jst sm mogla pa kar tazadno možnost kliknt...

ful sm pod stresom.. zarad šole,zadev doma..najbolj pa zarad izpita za avto(v torek imam izpitno)-inštruktor mi pa stalno daje občutek, da bom padla...ne bi se poglabljala v to..ja zard vseh teh stvari imam zdravstvene probleme..po vožnji oz.pred kontrolkami,itd. doma bruham,pogosto imam diarejo,ko sem pod stresom postanem po prstnem košu flekasta(zarad tega sem odprla temo: neodermatitis)..skratka ja...ne znam se ga rešt..
že k se pogovarjam o problemih k me težijo se mi že trebuh trese.. .

delam si plan za v torek pred izpitno..kako se sprostit..razmišljam,da bi dan prej šla na kako kopel ali savno,masažo v weelness center..pa kak good čajček,moja muzka..a kdo še kej predlaga?nujno bi rabila predloge

Lp tjaskaaa

[miss missy]

Jst sm bla lani ful pod stresom in sm ful shujšala, probleme sm mela z želodcem... takrat bi vse nardila, sam da bi minil, ampak ni in ni hotel it stran. Pol sm pa kar naekrat postopoma začela odmišljati stvari, ki so me živcirale, najprej je blo ful težko, ampak pol mi je pa kr uspelo in se mi je tudi zdravje začelo izboljševat. Pa ful mi je pomagal to, da sm velik hodila v naravo-sprehodi, s kolesom, jogging, itd.

Mislim, da ko si pod stresom ni takojšnje rešitve, ampak rabiš veliko časa, da se ga znebiš. samo borit se moraš in ne obupat! sploh pa ni vredno, da se vsakodnevno obremenjujemo zarad majhnih stvari, npr. včasih sm se ful obremenjevala z izpiti, sedaj si pa sama pri sebi rečem, da ne bo konec sveta, če ga ne nardim in da mam isto še velik šans za ponovno opravljanje.

[marateja]

jaz se takim težkim situacijam v velikem ovinku izogibam. Že tako sem flegmatik in se res ne sekiram za čist nič, nič mi ne more do živega. Ko vem da zamujam, nikoli ne zganjam histerije, tako da norim. Si vedno mislim, če sem že zamudila npr. minut jih lako tudi 10.
Pa tudi sicer, ko smo v šoli pisal kakšen test sem se vedno učila zadnji dan in se res takrat intenzivno posvetila učenju. Ampak čisto brez tistega mišljenja, da mi pa mogoče ne bi uspelo. In tudi ko smo pisali, sem si mislila "kar bo pa bo". Sem menenja, da je življenje prekratko, da bi se lahko sekirala in zaradi tega po možnosti zapadla še v kakšno depresijo. In sploh zna biti življenje prav lepo, če si ga ne zakompliciramo.

Nikoli si nisem postavljala vprašanj zakaj....razen v trenutkih, ko sem sploh začela razmišljat in filozofirat o poteku mojega življenja. Pa še to me je čez par minutk minil in sem se pomirila, ker sem dojela, da s tem nikamor ne pridem.

Imam pa kolegico, pri kateri teh njenih zakaj-ev, kaj-ev, kdo-jev, in kdo si kaj misli ni konca ne kraja....in priznam ob takih ljudeh včasih izgubim živce.

[SkY-MaN]

ja pr mene je najvecji problem sluzba k mamo takega nesposobneza za sefa in te prov zafrkava pa se pritisk mam visok prejsnjo nedeljo je eksplodiralo tako mi je bilo slabo da da me je moj pelju k dezurnemu nato pa u bolnico kjer sm bila na opazovanju.ljudje ne se sekirat zdaj ko me ki prime se sam umirim da gre mimo.bl k se sekiras bl skodi tvojemu zdravju sam nazalost se jst tega nism prej zavedala