Imate ločene starše?

[inchy84]

Mojedva nista ločena, srečno poročena sta že 28let. Še vedno ko gresta kam se držita za roke in res mam tak občutek kot da bi se glih kar zaljubila
Res je, da se kdaj skregata samo to ne traja dolgo... jst sm ful vesela da mam starše, ki se razumeta in predvsem nista skupaj samo iz navade.

[bad_girl]

OK, tisti ki imate več izkušenj..a mislite, da otrok kaj lažje oz. težje prenaša ločitev glede na svojo starost?
Hočem rečt, pri kateri starosti mislite, da je za otroka lažje ali težje to sprejet? Pri 10ih težje kot pri 15ih naprimer?

Jst bi rela, da mu je lažje ko je mlajši...sploh pa puberteta je že tko težavna za mladostnika - "starci so pa itak najbl zateženi" Vsega se lažje navadiš in naučiš, ko si majhen tko da iz tega sklepam, da tudi lažje preneseš-preboli-pozabiš...tut moja izkušnja je taka.

[||MuCkAa]

OK, tisti ki imate več izkušenj..a mislite, da otrok kaj lažje oz. težje prenaša ločitev glede na svojo starost?
Hočem rečt, pri kateri starosti mislite, da je za otroka lažje ali težje to sprejet? Pri 10ih težje kot pri 15ih naprimer?

Jst bi rela, da mu je lažje ko je mlajši...sploh pa puberteta je že tko težavna za mladostnika - "starci so pa itak najbl zateženi" Vsega se lažje navadiš in naučiš, ko si majhen tko da iz tega sklepam, da tudi lažje preneseš-preboli-pozabiš...tut moja izkušnja je taka.

Popolnoma se strinjam s tabo

[rit]

Sem otrok ločenih staršev!

Kako otrok gleda na ločitev svojih staršev je čisto odvisno od vsakeka posameznika!

Moj oče je bil super, dober, vse bi zame naredil, imel me je zelo rad,..... ko pa je nastopil alkohol v njegovi glavi (bil je pijanec), je bil grobijan. Med drugim sem gledala kako mami trpi ko ve da jo vara ne z eno, temveč z ogromno ženskami, kako ji primaže klofute za brez veze,......

Ne, jaz sem vesela da sta se ločila.

Mogoče res da sem zaradi vsega tega bolj občutljiva, pa mogoče ko se mi kakšen kliker v glavi prižge, tudi malo bolj ljubosumna.... vse to so posledice takega življenja. Moj je s tem seznanjen in vse te moje mane sprejme vključno z mano!

Treba je iz vsake negativne izkušnje izluščiti nekaj dobrega!

Zaradi vsega tega kar sem gledala doma, mi niti na kraj pameti ne pride da bi mojega dragega prevarala, tudi nič ne vpliva na to da mu ne bi popolnoma zaupala!

Vsak je svoj individum in vsak živi svoje življenje!
Čisto od tebe samega je odvisno kaj narediš iz sebe. Luzerja ali srečnega človeka!!!

lp

[bonnie]

OK, tisti ki imate več izkušenj..a mislite, da otrok kaj lažje oz. težje prenaša ločitev glede na svojo starost?
Hočem rečt, pri kateri starosti mislite, da je za otroka lažje ali težje to sprejet? Pri 10ih težje kot pri 15ih naprimer?

Mislim, da ni toliko odvisna starost otroka ampak bolj stanje, v katerem sta se starša razšla - v sovraštvu ali prijateljsko in kakšen odnos ima otrok z njima.

Meni bi bilo naprimer veliko lažje, če bi se moja2 ločila, ko sem bila mlajša (kot pa pri devetnajstih), ampak to samo zato, ker sem morala od takrat dat skozi miljon prepirov, poslušat kako sta se pljuvala in zmerjala in jokala in gledat pred sabo propadel zakon, kakršnega si nikol nikol ne želim met sama.

Tako da; prej bi se ločila, boljše bi bilo in manjši pečat bi pustilo na meni.

[perla85]

jst sm tut otrok ločenih staršev...ločila sta se k sm bla stara 5let. zaka sta se ločla? moj fotr (k ga ne kličem ati, al pa kej podobnga, ampak po imenu->Vlado) si je najdu novo žensko, medtem k je bla mami v bolnici (pa nč vedla da jo vara) z novo kupvav zavese na njun stanvane, začev je pit...ko je mami končn zvedla da jo vara ga je postavla pred vrata.

men sama ločitu ni pustila kakih posledic...mi jih je pa kasnejše ravnanje Vladota. ne zaupam mu. pa ne zarad tega k je varu mami, ampak zato ker me je naredu, skrbev pa ni zame. zmeri mu je blo škoda dat dnarja zame. še zdej se spomnem k je mamic reku da plačvav ne bo, ker ne misl podpirat njene lenobe.(moja mami je invalid 3. stopne, tko da je zadne 6let tut v invalidski penziji). pol k je šla moja sestra živet knjemu (itak, da je šla->mlajša je pa se ji je zdel supr da ma loh računalnik pa žepnino->tega si mami ni mogla prvošt) nism dobivala preživnine 5let. mami je mogla sama plačvat za moj intrnat,še dobr da mam štipendijo->drgač se nebi mogla šolat.

zdej k je sestra pršla nazaj dobivam tut preživnino...zmenjena sva da mi jo nakaže 3. v mesecu...novembra mi je ni nakazu do 15. pa še to ne bi če ga nebi klicala...najin pogovor on"kva češ", jst "preživnino" on "boš dobla nakazan" jst"še dans drgač pokličem odvetnika". mi je pol ure kasnej poslav sms da mam nakazan.

sej ne gre za dnar...dalč od tega...ampak če mu je problem dat tistih kur*evih 20jurjev....pa k ma dobr šiht pa tut dobro plačo...

lih dans sma se zmami menle po tel. (ona je v kranju, jst v slo. bistrici, ker se šolam v celju in sm zdej že 5. leto od doma) pa mi je rekla da "deca" ne rab. si rajš nabav psa. pes lih tko laja, taca, tečnar, sam prat mu ni treba kej velik, pa na sprehod ga peleš pa te ma najraj. te ne nadira če nimaš ob 12.00 kosila.


jst vladota nikol nism sprejela kot očeta. zame je biv zmeri sam kot osebek k me je naredu. res je da nism mela nikol dnarja, zmeri sm si ga mogla zaslužt, mi je po en stran bolš tko. stara sm 20 let, pa sm zaklučni letnik sredne šole po programu 3+2, mam 3leta delovne dobe,kar je več kt marsikdo k je starješi od mene.

pa še čist tko->mal sm zlobna ampak...vem da se bom šolala dokler se bo dal...oktobra grem na fax, pol bom pa še vidla...zakaj to? ker vem kok težko je Vladotu dat tist drobiž zame...zato.

mogoč si bo kdaj gor pršu, da ni dost da me je naredu, da bi tut skrbet mogu zame...

hvaležna sm mami pa starim staršem da sm dans tist k sm...njemu ne morm bit hvaležna za nč...

[pupica20]

mojadva sta se ločla ko sem bla js v četrtem razredu! sam itak me ni nč ganlo ko fotr je iak skoz pohaju,bil je tut narkoman in to težki! tk da v bistvu se ga niti ne spomnem iz otroštva,sam ene par stvari ki pa niso lepe! ma pa mami tut zdj enga moža(4 leta) sam je pa debil! ko ful ponižuje! svaka ji čast d zdrži pr njeku že tolk časa k js vem d ne bi!

[lizzie]

jst mam pa ful povezave s takimi ljudmi. moj bivsi, moj sedanji, moja bivsa best frendica,....

[virginiaNOmore]

Moja mami se nikol ni poročila s človekom, s katerim je mela otroka, ker je ta moški, kateremu jst nikol ne bom mogla rečt oče, ker to ni, pobegnil v Nemčijo in se na moj rojstni list podpisal kot oče šele, ko sm ga tožla. V bistvu ta moj oče ni nič kaj prida možakar. Zmedeno truplo do boga amena, da ne morš verjet, da je lahko človek pri 60+ tak lolek, da ne zna niti za sebe skrbet. Kake posledice je to na men pustil? Hm...Mogoče to, da se ne znam zanest na nikogar, da imam občutek, da če jst ne bom neki nardila, pol noben ne bo. Če si sma seb ne bom pomagala, mi noben ne bo. In ja. Po svoje mi je pustilo posledice, na žalost. Dostikrat razmišljam kako bo ko bom mela svojo družino, če bom uspela najt človeka, ki mu bo družina pomembna al bom šla po maminih poteh. Dostikart ne verjamem, da bi bil kdo z mano sposoben bit in me prenašat več kot eno leto. Za enkrat se še to ni zgodilo, vendar upam, da se bo. Če ne drugega v dokaz meni, da je to možno.

[tiasha]

OK, tisti ki imate več izkušenj..a mislite, da otrok kaj lažje oz. težje prenaša ločitev glede na svojo starost?
Hočem rečt, pri kateri starosti mislite, da je za otroka lažje ali težje to sprejet? Pri 10ih težje kot pri 15ih naprimer?

Jst bi rela, da mu je lažje ko je mlajši...sploh pa puberteta je že tko težavna za mladostnika - "starci so pa itak najbl zateženi" Vsega se lažje navadiš in naučiš, ko si majhen tko da iz tega sklepam, da tudi lažje preneseš-preboli-pozabiš...tut moja izkušnja je taka.

Popolnoma se strinjam s tabo

Pomojem je v vsakem primeru težko ... ampak ko si mejhen ti vrjetno samo rečejo, da se oči pa mami kregata in da se nimata več rada in da gresta zato narazen ... pač ti razložijo, tko da nekak dojameš, sej vrjetno je težko in vse, ampak lažje je pomoje zaradt tega ker nekaterih stvari pač kot otrok ne razumeš ...
Ko si pa starejši (v primeru mojga fanta) ... si pa ubistvu nekak v to umešan tut ti ... ker seveda so razne premoženjske bedarije zarad katerih se kregajo in mim grede še teb kej naprej vržejo ... in na žalost popolnoma dojemaš za kaj gre!! In tut pač na celotno družino drugač gledaš ... na vse ostale sorodnike, katerim se pač nočeš zamerit, če bi se postavu na stran od katerega starša ... Ma ni prijetno to res ne ... Tko da na žalost tut na starejšega "otroka" zlo negativno vpliva ...

[kr.ena]

Tako na pamet- brez lastnih izkušenj- bi rekla, da je mogoče lažje, ko si starejši. V puberteti že razumeš določene stvari glede zaljubljenosti in seksa, majhen otrok pa misli, da je on kriv ali kaj podobnega.
Je pa odvisno, na kakšen način se ločitev zgodi. Poznam ljudi, ki čisto civilizirano vzdržujejo stike, skrbijo za otroke in si ne nagajajo. To je vsekakor najbolje.

[||MuCkAa]

Tako na pamet- brez lastnih izkušenj- bi rekla, da je mogoče lažje, ko si starejši.

Se vidi, da govoris na pamet. Ne, ni lazje.. tezje je..
Ko si majhen, rastes stem gor.. pac, starsa sta se razsla in se mogoce niti ne zavedas situacije.. ko pa si starejsi, pa si pac v srediscu dogajanja in zraven tega imas mogoce se super spomine na preteklost, ko smo se imeli fajn, vse je bilo popolno..

[Tigi]

Tako na pamet- brez lastnih izkušenj- bi rekla, da je mogoče lažje, ko si starejši.

Se vidi, da govoris na pamet. Ne, ni lazje.. tezje je..
Ko si majhen, rastes stem gor.. pac, starsa sta se razsla in se mogoce niti ne zavedas situacije.. ko pa si starejsi, pa si pac v srediscu dogajanja in zraven tega imas mogoce se super spomine na preteklost, ko smo se imeli fajn, vse je bilo popolno..

Pe še kako bi rekla v središču pozornosti si. Ampak s tem ne mislim, da pol vsi okol tebe letajo ampak.....pri meni je tako, da stara mama se mi izpove in mi govori kok je skrbela za svoja sina, da ji je hudo da je razbita družina, itd. Mamica govori men oz. me sprašuje (sedaj ne več tako pogosto) kako je s sestro(saj se vidita kokr hočta - ampak sestra ma svoje fore čeprav ma že otroka in fanta) potem pa še ati name "nabija", da govori o mamici take fore uno žensko pa sam povzdiguje ker je v resnici res navaden drek po domač povedan potem mi govori še zame me skos kritizira pa teži mi da stari ami nč ne pomagam (res ji pomagam zakaj pa ne). pa še bi se kej najdl. No na koncu vse ostane na Hely, ki pa ni nč kriva.

Res grozn obremenjeno se počutm pol mam pa še poleg vsega tega skrbi s samo s sabo, šola in ljubezen.

Ni prav lahko.

Prov razumem vse ostale punce, ki imajo starše ločene. Obup je. Kr neki.

Zato se bojim svoje prihodnosti, da se nebi vse ponovilo.



Ampak poskušam biti trdna in se na napakah drugih učit za svoje nadaljno življenje.

[Vagica]

Poznam veliko ljudi, ki imajo ločene starše in vem, da jim ni lahko. Sama sem iz 'urejene' družine in res ne morem točno vedeti, kako se otroci v ločenih družinah počutijo, pa vseeno jih skušam razumeti. Je pa res, da tudi v družinah z obema staršema prihaja do nesoglasij, kreganja itd. Mislim, da je odvisno od posameznikov, kako to vpliva na njihovo nadaljnje življenje. Lahko, da mislijo, da prave ljubezni in družinske sreče ni (če sklepajo po svoji), lahko pa stalno iščejo popolnost, ki je sami niso imeli. Lahko pa rečem, da se mi smilijo vsi, ki nimajo ob sebi obeh staršev, ker včasih pač rabiš oba.

[amyZ]

jaz sm otrok ločenih staršev. mislim da je to nekak vplival name, sam mislm da ne v ekstremni obliki. je pa res da težko zaupam moškim, to pa zato k sm vidla kako so prizadel mojo mamico. mislm, bojim se da me bo fant zapustu zard druge, al pa kej podobnega. drgač pa mam fanta in me ne bo strah z njim ustvarit družino, k mi je dokazal da mu lahka zaupam. treba je prerastit otroštvo, vem da je težko, jz ga še nism, sam probavam, k nočm dab mi uničil prihodnost.