Imate ločene starše?

[satan28]

Moja starša sta se ločila,ko je bilo meni 12,bratu pa 9let.
Čeprav sem bila navezana na očeta,mi je bil dan,ko je odšel
takrat eden najlepših...konec je bilo nenehnih prepirov,pretepanj..
Pa vendar sem se še kar nekaj česa zbujala ponoči in pričakovala
prepire.Mama je imela dve službi,da smo lahko preživeli,saj se je oče
poročil in "pozabil",da ima otroka.Name pa je padlo gospodinjsko delo in pa skrb za brata...
Z mamo sva se vedno bolj prepirali,spominjala sem jo na očeta...tako,da sem pri 19,končala srednjo šolo,odšla v podnajemniško stanovanje...
Danes je najin odnos hladen,stike imava predvsem zaradi mojega sina,ki ga mama obožuje;medtem ko sva si z bratom zelo blizu.
Ločitev je pustila v meni neke dvome o popolni družini in čeprav imam ob sebi pravega partnerja,se večkrat zalotim,da me je strah,strah,da se ne bi to zgodilo tudi nam in predvsem,da ne bi moj otrok imel takega otroštva kot jaz-polnega skrbi in strahu.Ampak vem,da tega ne bi nikoli dovolila-najprej je sreča in duševni mir mojega sinka-potem pa vse ostalo...

[ENY]

Moji so se ločl, ko sem imela 8 let, razen tega je šlo še naprej vse narobe, živela sem pri sorodnikih in celo sama. Imela sem eno 8 let dolgo vezo. Nikoli nisem verjela, da me je imel rad. Nisem bila ljubosumna ali kaj takega. Zmeraj pa sem mislila, da je z mano zaradi vseh ostalih razlogov kako to, da bi me imel rad. Mogoče mam prav, mogoče pa to izhaja iz mene.

Sedaj sem že 3 leta nisem imela resne veze in si sploh ne znam predstavljati kako je to sploh možno. Če to pomeni to kar si jaz predstavljam, potem sem raje sama do konca življenja.

Sem pa zadnjič po dolgem času obiskala očeta in izgleda, da sta si z novo ženo, sta skupaj že 16 let, dobro uredila. Imata vezo, ki dobro funkcionira. Mogoče bi bilo za razmislit...

[pjotra]

Joj kako grozno, jaz sploh ne vem kaj vse vi že doživeli.
Moja mami pa ati sta poročena že 25 let, pa sta kot golobčka. Še danes se sprehajata z roko v roki. Upam, da bom jaz tud enkrat takega partnerja imela.

[@]

Ojoj, prov hudo mi je, ko berem vaše zgodbe. Moja starša nista ločena, poročena sta 29 let in včasih se mi s svojimi dejanji in izkazovanjem pozornosti drug drugemu zdita kot dva zaljubljena najstnika. To, da sta še vedno skupaj in se imata rada, se mi nikoli ni zdelo nič posebnega, ampak nekaj samoumevnega, zdaj pa, ko berem vaše zgodbe, bom veliko bolj cenila njuno ljubezen...

[||MuCkAa]

Pa vendar sem se še kar nekaj česa zbujala ponoči in pričakovala prepire.

Ja, jaz isto..le da sem jaz cakala odklepanje vrat, ob katerih sem se zdrznila..

se večkrat zalotim,da me je strah,strah,da se ne bi to zgodilo tudi nam

Isto ja..

[Dalila]

Jaz sem otrok ločenih staršev in nimam nikakršnih težav s tem. Svojemu partnerju popolnoma zaupam. To da sta moja starša ločena name vpliva toliko kot dejstvo, da se itak 90% parov loči, se pravi imam možnost tako imet doživljensko zvezo , kot ne. Kar se otrok tiče, pa mislim, da imajo lahko tudi otroci ločenih staršev čist lepo življenje, samo poskrbet je treba za to in to je odvisno od staršev, torej od vas. Problem je pri tistih starših, kjer en ne pusti, da drugi videva otroka itd...

[miss missy]

Moja tudi nista ločena in morm rečt, da imam glede na vaše zgodbe prav srečo. Ful sta še zaljubljena in ne moreta en brez drugega! Ko gre pa en od njiju na kakšno službeno potovanje, mi je prou bad gledat drugega, ker nekako ne ve kaj bi sam s sabo, k sta tok navajena da vse skupi počneta.
Upam, da bom jst tud mela tako srečo v ljubezni, k do zej so me vsi tipi razočaral

[Bulma]

Moja dva nista bila poročena. Šla sta narazen še preden sem se rodila. Zdej se s pravim fotrom dobivam ene dve leti,pa se štekava,z očimom se pa ne. Hm...

[Applebitecc]

Jaz nimam ločenih staršev, pa tut bolj mal ljudi poznam osebno, ki so bli ločeni. Sam vem, da je tega velik... Ampak ne tukaj na deželi.

[Tigi]

Kaj si mislite, ko se nekomu ločijo starši?
Imate kaj izkušenj glede tega?

Jaz upam, da jih nimate. Jaz imam ločene starše in je včasih res grozn. Sej včasih smo še živeli skupaj potem je pa ati spoznal eno žensko, ki je obupna (ampak ne govorim zaradi tega ker je pustil mojo mami) ampak zaradi tega ker je res materialistka. Kr misli, da si bo vse prilastila. Jst je ne maram in oba to vesta. Ampak res nevzdržno je, ko ati meni reče za mojo mamico kurba, čarovnica pa nevem kaj še vse. Pa da sva s sestro iste k una. Čeprav se še s sestro ne razumeva prav dobro, ker me je na nek način izdala. Glede družine sem res razočarana. Sej mam oba rada ampak dobr da mam staro mamo, da me podpira in da se potegne zame.
Ampak sploh nč več ne prenesem tistih žalitev. Enkrat ali dvakrat v življenju me je pohvalil drugače je pa skos neki skritiziru. Pa soba ni pospravlena oz. postla postlana,...mah kr neki. Skos neki najde. Res mam vsega dost. Ampak nikoli pa ni bilo, da nebi smela hoditi ven pa to.

Ampak vse se je spremenilo. No pa saj po eni strani sem že čist imuna ratala glede teh stvari, ker ko sem bila mala kot dojenček je imel druge ženske. Ampak moja mami ga je mela tok rada in je vse pretrpela, da mu je vseeno kuhala in prala pa tko. Vse je prtpela. Ampak enkrat flaša postane polna in gre ven.

Jaz sem zaradi tega včasih kar malo živčna.

Skrbi me pa, da se bo zgodovina pri meni ponovila in bom imela enako družino. To me je strah čeprav pravijo, da ne smem na to misliti.

p.s. ati mi daje preživnino. In sem enkrat znorela, da ne rabim samo denarja da rabim tud ljubezen in to očetovsko ljubezen, ki pa se je neda kupiti. Rekla sem mu da jst tud čutm. Rada ga mam saj je moj ati ampak vseeno mi gre vse na živce da je tak z mano.

Mah kr neki.

Mogla sem to iz sebe ven spravt zato upam, da me naute obsojal, ker sem se izpovedala.
Zanima me, če še kdo to doživlja oz. je to doživljal???

[Zvoncica]

jz si pa vcasih prav zelim da bi bla mojadva locena

k je tok enga dretja pa zmerjanja...hvalabogu grem cez 1 let na svoje

[tiasha]

Od mojga fanta starša se trenutno ločujeta in ... grozno res ... kok enga kreganja, zmerjanja, očitanja Res še men je fuuuuulll hudo in grozno pa to sploh niso moji starši ... ampak ko pa gledam njega kako trpi ... smotan res ... Še neki časa nazaj ko se je fotr odloču, da bojo prodal ogromno družinsko hišo sm misnla, da se bo mojmu fantu podru svet, ampak zdej mi pa vsak dan reče, da mu je že čist vseen za hišo in za vse spomine, da prej gre od hiše v svoje stanovanje bolš bo ... drugač bo lih kar v Polju pristau, ker se mu bo zmešal od tega tuljenja non stop

Tko, da je grozno in žalostno to ... upam da men osebno ne bo treba nikol čez kej takega ...

[girlie]

Moja starša sta tud ločena, ampak js sm ločitev na srečo zlo dobro prenesla sej me je prizadel, ampak sm se tud hitr pobrala in nisem delala panike iz tega. Za razliko od moje sošolke. Njo je pa ločitev zlo prizadela in še par let po tem je včasih bruhala zaradi tega sej zdej je na srečo že v redu

[bad_girl]

Nej še jst svojo zgodbo povem...u bistvu sm jst tist otrok, ki ga je oče zavrgel že ko sm bla mejhna deklica mlajša od 5 let. Ne spomnem se ga, ne poznam ga, nikol ga nism vidla. Ampak srečna sem, da se je to zgodilo, ker sm dobla novega očka in sestrico pri 4 letih. In to, da je šla moja mami stran od tistga bedaka je pomojem najlepša stvar v lajfu, ki se mi je lahk zgodila, ker smo zdej res happy familiy...skor a la 7th heaven

Kar želim povedat s tem je, da verjamem, da je ločitev nagravžno boleča stvar, sploh če si že starejši in vse dojemaš, ampak to da tvoj starš dobi možnost za novo srečo oz. da si eden od staršev upa to narest (iz česar ponavadi sledi ločitev) je na koncu vedno lahko samo dobro zate. Ker do ločitve najbrž pride ko sta partnerja že čist otopela en do drugega in se znata sam še dret, zmerjat, en drugmu naprej metat...kar pa sigurno vodi do slabega počutja in živciranja cele familije. In če je en od staršev sposoben prekinit ta krog in poiskat novo srečo je vse lahko čist v redu...pač imaš dva očka (ok pustmo zdej tiste ugly zgodbice, ko dobiš še hujšega teleta za očima...).

Sej ločitev ne pomeni, da boš zdej zgubu enega od staršev ampak na to glej kot da boš mel dve familiji...in če imaš srečo in imaš okrog sebe 4 fajn ljudi to spet ni nič slabega. Če se a po ločitvi npr. očetu ne da ukvarjat več s tabo, pol pa lahk sam vidš kakšnega "očka" si imel ob sebi...

Sploh pa ko vidim kako se od mojega fanta starša zmerjata (mislim oče mamo) in kako ona to že celo življenje prenaša in ga vleče iz vseh drekov v katere pade ji dam lahk sam roko in čestitam, da je tega zmožna. Ker jst ob takem decu ne bi mogla preživet 1 dan...kar verjetno izhaja iz moje družine, kjer sem imela možnost videt kako naj srečno partnerstvo izgleda. Mogoče njegova mama te možnosti ni imela in isti vzorec prenaša naprej...in tut otroci imajo posledice zarad tega...in tut jst k vidm, da se dva tko kregata ratam ful nervozna in bi jima najrajš zabrusla neki v stilu "grow up kids"...

Tko da naj gresta dva ki nista skupaj rajš narazen, ker na silo neki skupi držat je kokr da bi lovil dež v roke...na koncu ostaneš praznih rok in zjebeš vse okrog sebe...

[Mimi_M]

OK, tisti ki imate več izkušenj..a mislite, da otrok kaj lažje oz. težje prenaša ločitev glede na svojo starost?
Hočem rečt, pri kateri starosti mislite, da je za otroka lažje ali težje to sprejet? Pri 10ih težje kot pri 15ih naprimer?