Imate ločene starše?

[kiči]

Lep pozdrav,

že večkrat se mi je utrnilo vprašanje, ali lahko dejstvo, da je nekdo otrok ločenih staršev vpliva na njegovo poznejše zaupanje v partnerstvo, oziroma celo na izbiro partnerja?

Jaz imam občutek, da otroci ločenih staršev (ki smo sedaj seveda že davno odrasli) imamo kar nekaj problemov ravno s tem zaupanjem. Nekako, kot da nobenemu ne moreš dovolj "zaupati", da bi si z njim ustvaril družino, vedno s tisto mislijo, da pa ti ne boš oropal svojega otroka za "popolno" družino, kot so tvoji starši oropali tebe - ja, saj vem, da obstajajo še hujše stvari, npr. nasilje v družini, pa alkoholizem,...

Zanima pa me vseeno mnenje vas, sploh tistih, ki ste otroci ločenih staršev, ali pa če imate partnerja, ali pa prijatelja/prijateljico, ki je otrok ločenih staršev...

[fika]

Sama sem popolnoma prepricana v to, da je otrostvo zelo pomembno obdobje, v katerem se izoblikujejo nasi strahovi, zelje, potrebe, upanja, vrednote. Pravtako sem hci locenih starsev, locila sta se pri mojih dvajsetih in tako sem vse skupaj opazovala z razumom in custvi. Kmalu sem pustila svojega fanta s katerim sva bila skupaj sedem let in od takrat naprej se zapletam le se s tipi, ki mi na koncu naredijo isto, kot oce moji mami.
Jaz mislim, da se rodimo svojim starsem s posebnim razlogom, mogoce je le ta tudi ta, da se naucimo odpuscati, pa sprejemati in dobesedno brezpogojno ljubiti.

[Sano]

jp. moja sta se letos ločla. sranje je blo. vsaj za mene

[MIGRENA]

Moje dva sicer nista uradno ločena, ampak ne živimo skupaj, čeprav smo z očetom skoraj v vsakodnevnem stiku (mu pomagam pri podjetju) pa tut finančno nam absolutno pomaga - zame in za brata pa sploh skrbi.

Mislim, da ta ločitev, ki jo "gledaš" pri starših, prepire, obtoževanja, varanje itd. v zlo veliki meri potem vpliva tut nate.

Jest sm recimo mela ful probleme pri fantu (midva sva lih začela, ko se je pri nas doma vse to dogajalo), da sm mu sploh vrjela da me ma res rad pa da sm mu lahko začela zaupat in vrjet... ful mi je blo težko no k sm mela zmer v glavi slabe stvari, pa še dons sm dostkrat črnogleda glede tega, čeprov zdej na naja s fantom čist drugač gledam in nisem "obsedena" z mislijo, da se bo meni tut to dogajal...

[sAdie]

moja 2 pa nista bla nikoli porocena, v bistvu je foter pustil mamo, ko je bla v 7 mescu nosecnosti, tak da... razlogov ne bom nastevala, ker je to njuna stvar. Nikoli se nisem obremenjevala s tem, zakaj je tako - ocitno je moglo tak bit...malo pa vpliva ne kasnejse iskanje partnerja, izkusnje...ampak kljub temu, da se je to zgodilo si zelim druzinico ...

[smotkA]

Ja, moja starsa sta locena od mojega 8 leta starosti, tko da se skor 10 let.
Oce za naju z bratom skrbi - hm, no tko/tko. Kadar ''se mu dvigne'' (copyright by pjotra ), pol naju poklice, pa se dobimo. sam to je zlo redko, zadnje leto pa sploh na vse svete case.

Men je blo, k sta sla narazen, ful hudo, ker je oci kr naenkrat sou, pa sm ga mela zlo rada. Zdej, k sm ze mal starejsa, pa lahko recem, da je mami prov nardila (to je pa ena redkih stvari, pri katerih jo podpiram), da sta se pac razsla. Sicer je do te tocke, kjer sm danes se vmes se miljon stvari zgodilo, sam lahko recem samo to - nedvomno pusti posledice, taksne in drugacne -odvisno od osebe, kako obcutljiv si. In tud zdej mi je se zmer vcasih tezko zarad tega, ceprav je ze velik casa, odkar se je to zgodil.

Men je blo pr vsem tem najtejze, ker sm mela vse kolegice, k so ble iz urejenih sruzin. Sicer ne pravim, da nimajo problemov, ampak to, kar se je dogajal pri nas je blo pa vcasih za 8 let staro puncko prevec. In pol se nism mela komu zaupat, pa sm zmer drzala v sebi. In to tud zdej se pocnem, nocem se nikomur smilt, ker redkokdo ve, kako se ubistvu sploh pocutim, oz. sm se pocutla.

Kar se pa tice partnerjev - pr teh letih za kksne hudo resne zadeve sploh se nism zainteresirana, ampka sm pa 100% da se nikol v zivljenju ne zelim porocit oz. se niti ne navezat na nekoga. In to samo zato, ker vem, kaksne posledice lahko kksna taka stvar pusti in da zmer so najvecje zrtve otroci, ki niso nic krivi.

Ce bi se mi lahko uresnicla ena zelja, je to ta, da bi vsaj za en dan spet mela normalno druzino. Ker ce sem iskrena, sploh ne vem, kako to zgleda.

[MIGRENA]

ampka sm pa 100% da se nikol v zivljenju ne zelim porocit oz. se niti ne navezat na nekoga. In to samo zato, ker vem, kaksne posledice lahko kksna taka stvar pusti

Evo točn tko to vpliva nate

Jest sm bla ista, zmer sm si govorila, da se sploh nočem nikol na nobenga tipa navezat in ga spustit v mojga srčka k bom poj itak sam trpela in bla razočarana... pa še 100 razlogov sm mela! Zato je pa moj fant tut mogu bit zloooo potrpežljiv predn sm se mu celotno "predala" (pa ne mislim kle na sex ) oziroma mu sploh začela vrjet, da me noče met sam za igračko in podobne zadeve... težko je to ja

[smotkA]

ampka sm pa 100% da se nikol v zivljenju ne zelim porocit oz. se niti ne navezat na nekoga. In to samo zato, ker vem, kaksne posledice lahko kksna taka stvar pusti

Evo točn tko to vpliva nate

Jest sm bla ista, zmer sm si govorila, da se sploh nočem nikol na nobenga tipa navezat in ga spustit v mojga srčka k bom poj itak sam trpela in bla razočarana... pa še 100 razlogov sm mela! Zato je pa moj fant tut mogu bit zloooo potrpežljiv predn sm se mu celotno "predala" (pa ne mislim kle na sex ) oziroma mu sploh začela vrjet, da me noče met sam za igračko in podobne zadeve... težko je to ja

Ja, se cist stinjam. Zmer mislim, da mi bo na tem podrocju vse slo v ku*** in zato rajs sploh ne razmisljam, da bi jst tud mogoce kdaj s kom bla.
Ne zelim se navezat na nobenga, kot sm ze rekla.
Teb pa cestitam res. Verjetn je bil tud fant zlo potrpezljiv pa razumevajoc, da ti je uspel se mu predat, ja. Zaenkrat si mene na takem polozaju ne morem predstavljat

@kr.ena - Ej, hvala za lepe besede. Sicer ne razmisljam vec tolk o tem, sam ucer se je pa ena stvar zgodila, in je spet vse zacel vret. Tko da mogoce sploh ni kej prevec pametno, da sem zacela pisat v to temo. Ah, jebiga Jst tud upam, da bom enkrat tolk mocna, da se bo lahko v tej smeri zacel izboljsevat - sam nocem, da bi zdej vsi mislili, kaksna huda revca sm al pa karkoli - ampak te stravi, ki so se zgodile men v 10 letih so ze skor za ornk zanimivo knjigo napisat.

[MIGRENA]

Ja, se cist stinjam. Zmer mislim, da mi bo na tem podrocju vse slo v ku*** in zato rajs sploh ne razmisljam, da bi jst tud mogoce kdaj s kom bla.
Ne zelim se navezat na nobenga, kot sm ze rekla.
Teb pa cestitam res. Verjetn je bil tud fant zlo potrpezljiv pa razumevajoc, da ti je uspel se mu predat, ja. Zaenkrat si mene na takem polozaju ne morem predstavljat

Ja se je matral kr ene 4 mesce, da sva sploh začela... ampak je poj itak trajal, da sm se znebila predsodkov v glavi (sm mu pa tut takrat vse razložila kaj se je dogajal in zakaj sem "taka").
Ubistvu sploh nevem kako sva se "najdla", ker sm vse tipe k so bli za kej več zainteresirani avtomatično odbila od sebe (no sej to je blo lih v unih letih 18, 19).
Pa sploh se ne sekirat, itak se ljubezen ne išče, ampak se dogaja, tko da k bo to to še vedla neboš, ampak se bo enostavno "zgodilo"

[nogica]

Men je blo pr vsem tem najtejze, ker sm mela vse kolegice, k so ble iz urejenih druzin.
Kar se pa tice partnerjev - pr teh letih za kksne hudo resne zadeve sploh se nism zainteresirana, ampka sm pa 100% da se nikol v zivljenju ne zelim porocit oz. se niti ne navezat na nekoga. In to samo zato, ker vem, kaksne posledice lahko kksna taka stvar pusti in da zmer so najvecje zrtve otroci, ki niso nic krivi.
Ce bi se mi lahko uresnicla ena zelja, je to ta, da bi vsaj za en dan spet mela normalno druzino. Ker ce sem iskrena, sploh ne vem, kako to zgleda.

U smotkA, ti maš pa podobno zgodbo, kt jst, samo, da pri meni nista ločena. No poročena tudi nista, ampak se vsak dan kregata.
In si napisala, da bi rada, da se ti izpolne želja, da bi vsaj za en dan lahko imela normalno družino?
Khmm, lej jst ti tko povem.
Tut jst sm si to zlooo želela, vsak dan bolj, posebi še, ko sm gledala prjatle, kok majo doma vse pošlihtan. Vedno sm govorila: pa zakaj morm bit lih jst ta, k ma družino totalno, ampak res totalnooo v ku*cu.
In glej, si napisala, da se nočeš na nobenega več navezat v življenju?
Jst na primer nism navezana na starše in potemtakem, sm sklepala, da mi ne bo na nobenega na tem svetu. Pa sem pol spoznala zdejšnjega fanta, k je res super, s popolno družino, oh in sploh.
In, ko si ti navedla tisto željo, ti priporočam raje tko. Ne gledat na preteklost, glej samo to, da si boš TI najda tudi kakšnega super fanta, s katerim te bo čakala lepa prihodnost. "Staro" družino je po prepirih, ločitvi in nevem po čem še vse, zlo težko na novo spet vspostavt, zato mej ti sam v glavi, da boš nekoč sama mela svojo srčkano/ljubko družinco, k bo normalna. To si jst želim, ker tega zdej nimam. Hočem met otročke in vem, da se jim bom posvetila 100%.
Tisto, k si napisala, da na nobenega nočeš navezat kakšnih globjih stikov, ubistvu ni čist res. Ok, ne bom ti govorila, kaj je res in kaj ne, ampak to ti misliš, ker maš take ljudi okol sebe, ki jim ne moreš zaupat.
Življenje je full lepo, sam najdt morš eno sorodno dušo, s katero si boš ustvarla nekoč normalno družino. In vrjamem, da te ta sorodna duša nekje čaka, sej maš še ceu lajf pred sabo.

[||MuCkAa]

Joj LUCIFER.. sploh ne vem kaj naj napisem..res grozno... in poznam to grozo.. tudi sama sem hci locenih starsev.. sranje se je zacelo pri mojih 15..precej stvari, ki si jih napisala, se je dogajalo tudi meni..in sicer hujskanje enega proti drugemu.. TEGA ne bi nikomur privoscila..ker sem najebala samo jaz.. bila sem predmet manipulacije..
Zdaj, nekaj let pozneje.. sva z ocetom koncno nekako nasla stik..katerega prej nisva imela.. imela sva ga (preden se je zacelo vse dogajati) do mojega 15 leta.. bil je popolni ocka, katerega sem kovala v zvezde.. nikakor nisem mogla dojeti, da se clovek lahko tako zelo spremeni..da te lahko nekdo tako zelo prizadene..zdaj, ko si je nasel novo zensko (katera je res dobra) in neko stalnico v zivljenju.. sva tudi midva nekako pokopala sekiro.. sicer bo potrebno se veliko dela, vendar vidim da je tukaj spet moj stari ati.. in odpustila sem mu, ker ce mu ne bi, ne bi mogla naprej normalno zaziveti..menim, da si vsak zasluzi drugo priloznost..vendar le eno.

[marateja]

Moja dva sta se ločila ko sem bila stara leto in pol. O razlogih zakaj, bi lahko napisala cel roman, vsak govori drugače, ampak zame ni noben pravi razlog za ločitev. Dobr pa pustmo zdej to.
Živela sem z mami, ki je prevzela celotno skrb zame. Kakšen vikend sem preživela tudi pri fotru (ko je imel čas, očitno ga je imel zelo malo). Oba pa sta me razvajala do konca. Kar se mi še danes pozna in kar mora danes trpeti moj srček.

Kar se tiče mojih zvez, ločitev mojih staršev niti ne igra velike vloge pri tem.

[Chica Guapa]

Moji starši niso ločeni, toda v preteklosti sta se mami in oči velikokrat kregala in bila sta tudi že pri misli na ločitev. Potem so se stvari med njima nekako umirile, zdaj se oči lepše obnaša (problemi so bili povezani z njem in alkoholom).

Jaz pa imam vseeno nek strah pred moškimi, čeprav oči, kadar je bil pijan, ni bil nasilen, samo zelo tečen. Za kakšne zelo resno zvezo sem še premlada, ampak opažam, da imam v sebi neko nezaupanje do moških...nek strah, da bi se meni in mjim otrokom dogajalo isto, kot se je moji mami in meni.

[Snow flake]

Moja starša sta se ločila, ko sem bila stara 26 let. Vendar pa je bilo moje življenje, kot naj bi ga imeli otroci, nekje pri sedmih letih starosti obrnjeno na glavo (zaradi očetovega vedenja), tako da sta starša ves ta čas živela pod isto streho, samo zakona ni bilo več.

[alien]

jaz pa živim v družini samo z enim staršem. ko sem imela 6 mesecev, mi je umrl tata. nikoli ga nisem poznala in to me najbolj boli, pa vendar je bolje, da se je to zgodilo takrat kot pa da bi se sedaj. meni ni nikoli nič primankovalo, niti ljubezni in niti materialnih dobrin. kljub temu, da sem edinka, lahko rečem, da niti nisem tako razvajena, kot edinci ponavadi so. sedaj, ko sem dovolj stara, da me zanima že kakšno razmerje občutim, da potrebujem tisto veliko moško roko zato, da se bom ob njej počutila varno, pa četudi se ob moji mami počutim ravno tako. in nekaj vam povem vsem tistim, ki živite v družini z ločenima staršema-raje imeti ločena, kot pa biti brez enega.