No, saj ti noben nič noče. Vse kar pišem(o) je dobronamerno.
Zavedam se, da je vsem mamam težko, in da nekatere dajejo še hujše skozi.. Ampak če pride do take grozne izčpanosti mame, da jo zaradi kričanja sliši soseda in pa skoraj cela ulica(tudi če je to bila samo šala..) potem je to zame znak, da tudi mama rabi nujen počitek in pomoč.
Kot pravim, o dojenčkih ne vem nič - zato o tem ne bom nič 'pametovala', ne skrbi... Na neko splošno vsakdanjo psihologijo pa se spoznam. Tudi moja mama je zaradi poporodne izčrpanosti in pomanjkanja pomoči na dolgi rok peklensko trpela. Ni spala in hrbet jo je konstantno bolel - In takrat ni bilo niti interneta, da bi si znala poiskati iskala nasvet ali podporo.
V tem kar pišeš ni nobenega sramu, si v nelagodni situaciji s partnerjevim urnikom in s pomanjkanjem pomoči.. Kolikor razumem, so jo ostale mamice tukaj imele - vedno.

(Naj me katera popravi, če temu ni tako). Ni fora v karakterju otroka, fora je v pomoči. Jaz bi se na tvojem mestu pogovorila s partnerjem za iskanje pomoči varuške čez dan - vsaj za eno popoldne na teden, da pridem k sebi. Da se grem lahko stuširat in naspat, si dat možgane na off za kakšno uro.. To ni
noben luksuz, to je za človeka in njegovo dolgoročno funkcionalnost nujno potrebno.
Če v takih situacijah na dolgi rok ignoriramo lastne potrebe (telesne in čustvene) in vedno postavljamo potrebe drugih v ospredje.. prej ali slej ne bomo imeli več kaj dati. You can't pour from an empty cup, pa to. In za moje pojme (in po lastnih družinskih izkušnjah) to kasneje vpliva tudi na odnos z otrokom.
Tako da ja, jaz osebno (spet - JAZ - ne govorim, kaj točno moraš ti narediti) bi absolutno
vztrajala na tem, da dobim pomoč varuške - v kolikor ne bi bilo denarja za kaj takega, bi
vztrajala, da je partner več doma z otrokom. Tudi, če na koncu mora menjati urnik, službo, whatever. Izgovorov partnerja ne bi poslušala. Kompromisi v odnosu so eno, ja - da bi pa za kričečega in nadpovprečno napornega dojenčka bila skoraj popolnoma sama in brez pomoči.. pa je drugo.
Vse se da rešiti, če se hoče - treba je samo udariti po mizi in se postaviti sam zase in za svoje potrebe. Dokler ne zaleže. Drugač nas ne bo nihče prišel rešiti.. in se bomo počasi scvrli.
No, po želji - navsezadnje je tvoje življenje in tvoj otrok, sama veš, kako in kaj. Sama veš, kaj je dobro zate in za svoje.

Jaz nimam otrok, niti jih nočem, zato ti res nimam kaj pametovati glede tega.. Ampak osebno bi
v vsaki situaciji delala vse v svoji moči, da si najdem pomoč - dokler je ne dobim. Pri partnerju, družini, pri prijateljih, pri znancih.. in če je ne bi dobila v tej kategoriji.. bi kontaktirala varuške, socialne delavce, zdravnike, psihologe, razne svetovalnice.. dokler nekaj ne zaleže in mi
vsaj ena stvar ne pomaga olajšati situacije in duše. Tudi, če bi trajalo tedne, mesece - bi vztrajala. Tudi, če se nihče od mojih domačih ne bi strinjal - bi vztrajala. Poslušala bi
sebe in svoje potrebe, ne pa druge mamice na Facebooku. Samo zato ker druge pišejo, da je vse to normalno in da pač moraš trpeti, in da bi bilo lahko huje...si jaz osebno tega ne bi pustila in pika.
Srečno!