Meni je to, da ima partner otroka, kvečjemu prednost. Najprej zato, ker ga spoznam v vseh možnih situacijah, ki če ne ne bi prišle do izraza. In če vidim, da je dober in predan oče, mi je še bolj všeč kot moški.
Kot drugo pa zato, ker nimam neke želje po svojih otrocih in se mi ni treba bati, da bi si nekoč zaželel najinega otroka.
Kljub temu, da svojih otrok nimam in jih verjetno tudi ne bom imela, mi je pa všeč, da funkcioniramo skupaj skoraj kot družina. Če poenostavim - od družinskega življenja dobivam le pluse, obveznosti in skrbi pa niso moja stvar.
Mi je pa seveda že od začetka popolnoma samoumevno, da gremo skupaj na morje in da ne moreva biti vedno sama, ko nama zapaše. Pa saj tako je tudi pri lastnih otrocih, ne?
Če bi on svojega otroka zapostavljal zato, da sva lahko midva sama in pozabljal na skupne vikende in počitnice, bi zgubila vse dobro mnenje o njem kot očetu in kot človeku.
In ženska, ki ostane po 30. letu sama z dvema pamžema ne more bit preveč izbirčna.
