-------------------------------------------------------------------------------
Torej, smrt.
Nekakšna tabu tema med živimi.
Zanima me vaš odnos do smrt, kako gledate nanjo?
Sprašujem, ker imam velikokrat težave z drugimi ljudmi, ko jim pojasnim svoj pogled na smrt, bil sem že obtožen da sem hladen človek, in da nisem sočuten človek.
Odraščal sem med alpinisti, in alpinisti imajo zanimiv odnos do smrti, skoraj poetičen. V življenju jih vleče strast do gora, in zato so pripravljeni da stavijo svoje življenje zato, in ko je kdo od očetovih kolegov umrl, je bil odnos do njegove smrti:
"Bil je srečen, rad je to delal..".
In tudi mojega očeta, je 2x zasul plaz, in so ga rešili in enkrat celo oživljali, in pogosto se je pogovarjal z mano, kako je čutil nemoč ko ga je sneg stisnil, potem pa se je sprostil, pomiril. V besedah sem vedno čutil mirnost, kot da se smrti ni treba bati.
Pogosto to zgodbo povem kakšnemu prijatelju ali prijateljici, in odzivi ki jih dobim, so ponavadi zelo jezne narave, češ: "tvoj oče je egoist" , "Humar je bil isti idiot".
Medtem ko jaz gledam na to kot, on to rad dela, in jaz nimam nobene pravice zahtevati od njega da se odpove svoji sreči, v upanju da zmanjša možnost da umre.
Če bi mu vzel to, je isto kot da bi ptico zaprl v kletko.
Tudi moje žalovanje je drugačno, doživel sem že veliko smrti, in vedno je bil moj odziv: " živel je takšno življenje, to je rad počel, in žalosten sem ker ne bo dosegel te in te stvari".
Nikoli ni moje razmišljanje: "kako bom jaz živel brez njega".
In to je tisto, kar me zanima. Pogosto na pogrebih ugotavljam, da smrt ni postala tragedija za tistega ki je umrl...ampak tragedija za bližnje. Oni so ti, ki so ubogi in žrtve pri tej stvari.
Oni morajo pustiti FB strani odprte, da lahko vsak dan pišejo na zid pokojnika, oni si morajo zagreniti življenje.
Razumem da moraš žalost sproščati in izražati, samo zdi se mi, da si ljudje včasih dajemo občutek, kot da je življenje drugega naša last, in ko jo izgubimo se jokamo za njo.
Ko nekdo umre, je vedno isto: kako je trpel, česa zdaj ne bo moral videti. Noben ne reče: " bil je neverjeten prijatelj, dosegel je to in to".
Zato se m zdi, da je smrt absurdna...Ti se sekiraš če boš umrl, česa ne boš mogel več delati...si pa mrtev kar pomeni, da ti ne obstajaš več, torej se ne moreš sekirati.
Drugi se pa ukvarjajo kaj bi lahko bilo, ne kaj je bilo...zatorej je vse kar si storil v življenju popolnoma nepomembno.
Nihilistične misli, ampak ok
.Torej odnos do smrti?
Odnos do žalovanja?
Kako se spominjate na pokojne?
