mmm napisal/-a:Glede tvoje. Ce te samo sprasuje… je to dovolj ali bi morala kdaj tudi kako navodilo ali pritrditveni stavek dati? Samo na glas sprasujem - ker ne razumem
Ja jaz si pa ne predstavljam, kako sicer izgledajo druge psihoterapije, ker je to edina pri kateri sem bila.
Zdaj ne spomnim se vsega natančno, bi pa rekla, da večino njenih stavkov je vprašanj.
Kdaj je bilo tako, da me je na začetku pozdravila, ko sem prišla k njej in bila potem kar tiho nekaj časa, sva bile nekaj časa obe tiho.. in potem, ko kdaj nisem vedla kaj naredit ali rečt sem kar najprej js vprašala njo, kako je?
Ok zdaj zadnji čas se je navadila, da ona mene vpraša na začetku, kako sem.
Navodil definiivno moja ne daje, vsaj tega, kar imam jaz ob asociaciji besede navodila, ne. To je v nasprotju z načeli psihoterapije, kot sem jaz razumela.
Mogoče res se sklada edino z vedenjsko - kognitivno, za katero je značilno, da se ukvarjaš s problemi v sedanjosti, je kratkoročna vrsta psihoterapije, se ukvarja bolj z zdravljenjem posledic, simptomov in naj bi bilo možno, da se problem lahko tudi ponovi, ker gre bolj za površinsko razreševanje.
A nisem ravno tebi govorila, da sem ji rekla, da ne vem kaj narediti glede neke stvari... potem je bila nekaj časa tiho in nato je odgovorila, 'kaj bi pa ti svetovala prijateljici, če bi bila v isti situaciji?'
Danes se ne spomnim več dobro, če je dala kak pritrditveni stavek.
Prejšnjič mi je pa rekla nekaj nazaj, na mojo izjavo - da se mi zdi, da sem bolj čustvena ali da mogoče bolj intenzivno doživljam čustva kot ostali ljudje - da je kao to v redu ali normlano, da pač nismo vsi enaki ali nekaj v tem smislu..
Potem, 1x sem ji rekla, da jaz ne znam tako dobro opisat z besedami in vidim ter razumem stvari bolj vizualno, kot v besedah - slike oz pravilnejše like v prostoru, kako sem jaz v eni krožnici in kako so ljudje o katerih govorim nahajajo v isti sobi kot sva midve, eni so levo, eni desno, eni bolj daleč od mene, eni blizje, vsi so v obliki krogov oz krožnic in da vidim svojo pot kako potujem mimo njih oz sklepam, da bo to moja pot v prihodnosti ali me ( mojo krožnico) bo pa povleklo k kateri od krožnic oz jaz njih k sebi... in se ji je zdelo ful zanimivo tako se it neko igrico kako jaz to vidim ali kaj si predstavljam.
In še enkrat, že več časa nazaj, se spomnim, da je rekla tudi trdilni stavek - da je težko iti naprej (od prejšnje zveze ali partnerja). Drugih trdilnih stavkov iz njene strani se bolj ne spomnim, bolj izključno samo vprašanja postavlja.
Cilj spraševanja sicer je, da te naredijo samostojnega, da znaš sam sebe razumeti, ugotoviti, kaj je narobe, kje imaš problem, da se boš znal znajti tudi v prihodnosti sam s sabo (ko ne boš več imel terapij) in ne samo takrat, ko ti bo nekdo dal nek nasvet oz ko ti bo nekdo drug pomagal.
En drug terapevt( k kateremu sem želela it pred par tedni), je to ful lepo ubesedil:
Nihče, niti terapevt, ne more vedeti, kaj je prav za vas in kaj je za vas dobro. Tisti terapevt, ki mu je poglaviten vaš razvoj, vam bo skozi proces pomagal to ugotoviti in predvsem ponudil možnost, da skupaj odkrijete, kaj vam je pravzaprav preprečevalo, da niste vedeli/čutili, kaj je dobro za vas. To, da vam nekdo pove “to je dobro”, morda momentalno umiri vašo trenutno stisko, toda s tem vas ravno oropa tistega spoznanja vzrokov in razlogov, zaradi katerih je sploh prišlo do tega začetnega vprašanja. Opremiti posameznika z njemu ustreznimi načini prepoznavanja svojih težav in predvsem reševanja le-teh je eden od poglavitnih ciljev psihoterapije.
Pa si prepričana, da je tvoja zate ustrezna? Psihoterapevti tudi svetujejo, da vedno najprej poglej sebe, potem šele druge.
Saj jaz sem na koncu uspešno razrešil. Samo kaj.
Kar seveda spet pove veliko o meni 
