hayley napisal/-a:- mi je mogoče dala mislit terapija nekaj v tej smeri, da bi mogla tudi svoja čustva in svoje potrebe malo bolj visoko vrednotit, zgleda da zadnji čas sem samo bolj za druge in za bivšega skrbela, se sekirala, zase nikoli nič.. in zdaj vidim, da ne gre, če se ne kdo še meni malo prilagodi, se ne morem samo jaz skos drugim.. mogoče tudi v tem smislu, da sem bolj poskrbela, da bi nekako ustregla okolici ali normam in ne sebi.. in potem, če vidim/ slutim, da sem drugačna ali 'čudna', še manj vrednotim in poslušam sebe, kaj bi jaz rada ali kako se jaz počutim..
se ti mogoče zdi, da bi bil razlog za to lahko podzavestno izogibanje svojih življenjskih dilem? jaz imam pri tebi že dolgo občutek, da si poskušaš življenje oblikovat glede na tisto, kar se ti dobro zdi v življenjih drugih, in ko si že tam, jim pač hkrati skušaš tudi pomagat. ampak ker vsak živi na svoj način (ker je "pravih" načinov pač več), ne moreš imet neke jasne vizije glede svojega življenja.
če pa ob vsem tem pomisliš še na to, da se počasi bližaš 30-tim.. je zelo psihično obremenjujoče za vsakega.
zato je pri zgodnjih 20-ih ogromno aktivistov. ker se jim je lažje ukvarjati z bojem proti podnebnim spremembam, protestiranjem proti biločemu, da se izognejo razmišljanju o lastni individualni prihodnosti, ampak imajo vseeno občutek, da delajo nek napredek (ko pa si ustvarijo neko lastno identiteto, si naredijo kariero, družino, pa dobijo nek smisel v življenju in pozabijo na raznorazna gibanja).
drugače pa, tudi jaz sem imel probleme s tem, da nisem zaupal lastnemu občutku ampak sem raje sledil tistim, ki sem jim zaupal. pa čeprav je možno da ti nič ne manjka, ti manjka tisto zaupanja v lastno presojo in ob kakšni dilemi najprej čutiš potrebo nekoga vprašat kot pa reagirat sam. sploh, če razmišljaš izven okvirja in oblikuješ neko svojo rešitev, ki se ne sklada s tem, kar so te učili.
upam da ne boš vzela tega kot nek napad. karkoli si že misliš o meni, ti želim da ti je v življenju lepo.