Vprašaj me... #47

[hayley]

Sem po pravici malo utrujena od vsega in nimam ciljev.
Bi mi bilo pa zanimivo slišat kaj imate/ste imeli ostali za cilje do 30ega, če kaj..

Bi rekla, da edini moji cilji so, da bi imela otroke do 40 in, da bi imela starše čim več časa žive in zdrave.
Sicer, v osnovni šoli sem vedno govorila, da bi imela otroke okrog 35, okoli svojih 25 sem Najbrž mislila bolj v začetku 30, zdaj bi imela pa tudi še pred 30, če bi bila sansa. (No ja, imam še cca. 16 mesecev do 30)
Sicer, sem pa že tolikokrat dobila ' klofuto' glede raznih planov in ciljev, da jih niti nimam več, Oz vsaj ne na tak način, kot sem jih imela pri 20.

Ponavljam

[lollypop-@]

Ananhas )

Imam neke okvirne želje in cilje za 5, 10 in 15 let. Delam pa na cca 6 mesecev letne in pol letne cilje, ker so bolj realni in bolj dosegljivi. Delam tako zasebne kot poslovne. Ko premislim in si zastavim stvari je meni ful lažje, ker potem samo sledim temu. Večinoma dosegam svoje cilje.

Kje živiš? (center mesta, obrobje mesta, vas,...) in kaj ti je tam najbolj všeč / ni všeč?

[hayley]

Obrobje mesta, blizu obvoznice v Lj. Sem tam zadnje tedne samo od torka popoldan do petka popoldan, sicer bolj hodim spat tiste dni v tednu, ko sem v Lj tja, ne kaj več, sem v službi, tako da mi je bolj vseeno.
Petek večer do pon zjutraj sem pri mojem ali pri starših. Po tem grem v službo, po službi nazaj na primorsko na en tečaj in do jutra ostanem pr njemu in nazaj v Lj.

Mi je bila pa ljubša lokacija Bežigrad, kjer sem bila pred 1 letom, tam je bilo bolj živahno, a se vedno miren del. Tukaj se pa bolj bogu za Hrbtom počutim malo, če že komentiram.

Ponavljam

[Ananhas]

V manjšem mestu, izven centra.
Všeč mi je, da imamo peš dobro minuto stran manjšo trgovino za kakšne nujne stvari, pet minut stran sta vrtec in OŠ, veliko igrišče za otroke. Dokaj blizu je trim steza, lepa narava, grad. Na dosegu roke je skoraj vse kar se tiče opravkov, nakupov itd. (za vse ostalo je blizu Lj, tudi zaposlena sva v Lj).
Manj prometno in bolj chill.
Če povzamem - v par minutah v centru mesta in v par minutah sredi narave - kakor ti zapaše. Ne najdem nekih slabih stvari v bistvu. Če že res kompliciram, bi bila pot ob reki (Kamniški Bistrici) tu blizu nas lahko lepše urejena.


Ponavljam + piješ vodo iz pipe? Uporabljaš kakšne filtre za vodo?

[mayaeb]

Vodo iz pipe, imamo res dobro. Imamo srečo, pobekod po Sloveniji je grozna v primerjavi z našo.

Ponavljam.

[hayley]

Iz pipe, pri nas doma doma in v Lj ne vidim razlike, pri Kju je pa boljšega okusa, sem mu enkrat komentirala in je potem še sam rekel, da naj bi veljala za boljšo tista voda, iz Hublja.

Ponavljam

[Ananhas]

Ja, sem pa zadnjič gledala te filtre in vrče, ker je imela voda neprijeten vonj, priokus.



Kakšna/katera vprašanja neznancev (ali bežnih znancev) prekoračijo tvojo osebno mejo intime/"te-nič-ne-briga"?
(v vsakdanjem življenju)

[emanuela]

Npr zakaj nimam stikov z očetom. Ali pa zakaj ne živimo raje na "vikendu", ker je novejša in večja hiša. Pa še to ne rečem "te ne briga", ampak obrnem tako, da z odgovorom dejansko ne odgovorim.


Ponavljam.

[hayley]

Hm.. mislim, da se mi ne dogaja, da bi me neznanci, znanci sploh kaj osebnega spraševali, se sploh ne spomnim nobenega primera, kje bi me lahko kdo kaj osebnega vprašal.. zdaj pa sploh sem samo v službi ali pa s prijatelji oz tistimi, ki jih bolje poznam.. ker recimo ni nekih javnih dogodkov toliko zaradi korone.
Dejansko še v službi me nikoli nič osebnega ne sprašujejo, karkoli glede ali sem v razmerju ali samska, me ni do zdaj nihče.. s kom grem na morje, dopust, kam, tudi nikoli, kar povem, povem sama..
Se bolj počutim, da nobenega ne briga zame ali da nihče ne ve kaj dosti o meni, ker sem bolj sama zase oz zelo leteča med različnimi ljudmi...
Sem pa sicer najbrž precej odprta, rada kaj povem o sebi. Moja mama je zelo kontra meni in raje skriva zasebne stvari in še meni govori, da jaz preveč direktno o sebi povem, recimo, že da prijateljicam preveč dobesedno razlagam o svojem ljubezenskem življenju..

No recimo ena taka stvar, ki je ne govorim znancem, je višina plače oz povem bolj zaokroženo. Če koga zanima pa bolj okvirno/ približno, me pa ne moti. K me je še kar na začetku o tem spraševal/ se motal okoli te teme, pa nekateri znanci staršev tudi so poskušali bolj v tej smeri govoriti/ komentirati..


Ponavljam + Kako si pa ti glede pogovora o plačah, poveš svojo družini, prijateljem, sodelavcem, znancem?

[Ananhas]

Ta "ne briga" sem karikirala, stvari oz. vprašanja, ki jih v mislih vržemo v ta predalček. No, čeprav bi si kdo kdaj zaslužil tudi tak odgovor.

- Odvisno od konteksta pogovora in tona v katerem se kaj vpraša ali komentira. Mi je bilo pa vedno malo vsiljivo dobit vprašanja kot je "Kdaj bo pa naraščaj?", po poroki in tudi kdaj v predhodnih zvezah. Razna bolj osebna vprašanja v stilu "Kdaj pa nameravaš vstavi poljubno?/Zakaj pa še nisi/nimaš vstavi poljubno?".
Vprašanja o stanu, intimi itd. v delovnih okoljih. Vprašanja o nekih zdravstvenih težavah/situaciji in nasveti za katere nisem prosila. O očetu. Zakaj trenutno otrok ne dam v vrtec. Vprašanja s strani znancev glede specifičnih stvari do katerih imam službeno dostop in mislijo, da jim bom avtomatsko uredila, samo zato, ker smo znanci ter me s takimi vprašanji/pričakovanji postavljajo v neprijeten položaj, ko moram pojasnit, da to pa tako ne gre. Vprašanja (sem jih v preteklosti dobila večkrat s strani komaj znancev) o dogajanju med Rusijo in Ukrajino, kot da me moje opaženo ime avtomatsko dela eksperta za vse dogajanje tam in z neozirom na to, da je dogajanje zanje "tam daleč", zame pa "blizu", predvsem za eno stran družine. O svojih/naših financah, finančnih planih in podobno, z znanci govorim le okvirno in do neke mere (pretirano vohljanje me moti), v svojem krogu/družini pa nimam nekih zadržkov.

To je nekaj takih primerov, ki so mi (bili) vsiljivi/ jih nisem prav željna odgovarjat oz. pojasnjevat vsakemu mimobežniku...


Ponavljam... + Te zmoti, če te neznanec tika ali ti je vseeno?

[hayley]

Jaz o financah, plači, raje bolj ne govorim z ljudmi, ki si nismo zelo blizu.
Recimo te podatke bolj natančno vejo moji starši, bivši partner/prijatelj in del skupine prijateljic. Z drugi delom prijateljic pa plače ne vem in one ne moje, vem pa recimo za kolikšno vsoto so kupovale in prodajale nepremičnine.

O naraščaju me nikoli in nikdar ni nihče spraševal. Letos prvič je tata rekel kakšno foro na to temo. In moja mama nazaj, da sej sem šele toliko pa toliko stara in se mi ne mudi.

Amm, zdaj se mi ni že dolgo zgodilo, da bi kdo me tikal oz se ne spomnim. Ja če je kak čudak/ pijanec po ulicah Lj in nekaj kriči za mano, me tika, mi ni lih všeč.

Aja včeraj me je en tip, bolj študent, mlajši, ki je neke knjige, neke bolj duhovne fore, prodajal na ulici, ustavil, se niti ne spomnem več kako je govoril, mislim, da me je tikal, ko me je spraševal, če sem prav iz Ljubljane... Sem bila bolj njegove starosti verjetno vizualno, tako, da se mi zdi normalno.

Me ne moti, v nekaterih situacijah mi je tudi bolj všeč, če me tikajo.

Ponavljam

[Ananhas]

Z mojim sva oba iz bolj tradicionalnega okolja, tam pogosteje vprašajo in modrujejo.

Je bilo pa nazadnje na prijateljičinem baby showerju, da je njena teta vpričo vseh komentirala skupni kolegici, da "sedaj sta pa onadva na vrsti, da je že pravi čas". - Se trudita, neuspešno.
Taka vprašanja ali pripombe so lahko (nehote) kar tone-deaf ja.

Odg...
Motilo me je v službenem okolju (ne sedanjem), s strani dveh starejših moških ("starih mačkov" v poslu), ker sem imela občutek, da se me ne jemlje resno, zdelo se mi je pokroviteljsko. Ni šlo le za tikanje.

Sicer pa me v vsakdanjem načeloma ne zmoti... Me kdaj pa kdaj kdo tika, predvsem, če sem bolj casual. Nedolgo nazaj sem imela en postranski opravek z eno žensko (srednjih let) in ko je šla vmes ven na cigareto, jaz pa na zrak, me je vprašala, če kadim in komentirala s "pridna punca", ko sem odvrnila, da ne. Me je potem še malce čudno pogledala, ko sem rekla, da se mi mudi po otroke, pa sva prišli do tega, da me je dala med študentarijo..

Tatarski biftek - yay or nay?

[mmm]

Mislim, meni je všeč, če mi na študentski maši (kdaj grem tudi še tja ) kakšna reče mir z vami, lol, jaz sploh ne opazim, da nisem več študent.

Drugače, Ananhas, brez zamere, če bi te jaz srečal, bi te verjetno tikal. Raje tikam ljudi, se mi zdi bolj sproščeno, domače, vikam samo vidno starejše ljudi, ki mi še niso ponudili ti

Tako zelo selektivno delujem. Včasih za koga ocenim (sodelavci, poslovni partnerji), da moram vikati, včasih ne - včasih koga enkrat tikam, drugič vikam


Zdaj že dolgo nisem tatarskega bifteka jedel. Včasih sem si ga med korona tegobami kar prinesel iz trgovine na običajen dan (večinoma mojega življenja je to bila rezervirana specialiteta za silvestrovo)

Letos ga bom morda jedel na božič, na silvestrovo sigurno ne

Ponavljam.

[Ananhas]

Mislim bolj vsakdanje opravke v stiku z neznanci (npr. uradi, trgovine, zunanji poslovni stiki, zdr. domovi itd.) kjer je vikanje odraslih že po samem bontonu, tudi če smo/so mlajši. Se zgodi, da vseeno kdo tika.
Me pa v sproščenih okoljih/situacijah kot rečeno ne moti, je drugače.

Ne, se mi je sedaj kar tako uprl, brez nekega razloga.


Ponavljam.

[mayaeb]

Nep, ne maram, 1x poskusila in mi ni.

Preživiš božični večer z družino?