Lahko še priznam, da:
* V začetku, ko se mi je začela kriza, v bistvu še malenkost pred njo, sem si želel biti terapevt. Mislil sem, da bi lahko bil v tem dober.
* Da bi znal obračati in svetovati ljudem.
* Sčasoma sem opazil, kakor pravi Firestorm, da se človek zlahka nikakor ne obrne, kaj šele spremeni.
* Sedaj vem, da tudi če bi imel skille za terapevta - imam mešane občutke glede tega, mogoče bi lahko določenim celo bil terapevt
- ne bi mogel biti terapevt, saj bi me verjento čist potrlo, da zelo dolgo ne bi bilo nikakršnih rezultatov s posamezniki s katerimi bi delal.
Pa še nekaj detajlov o svoji psihoterapiji povem, potem pa priznam da, bi morda nehal s tem:
* K njemu sem šel kot k psihiatru. Hitro je opazil, da terapevte menjujem kot gate, in mi rekel, da bova s tem sedaj zaključila. Da on se bo maksimalno potrudil in da od mene pričakuje tudi resnost.
* Imel je neko karizmo, moč nad mano, bil je močna moška/očetovska figura, ki mi je v življenju manjkala. Na začetku mi je bilo olajšanje zgolj, da sem šel k njemu na pogovor, individualne psihoterapija pač ni delal, vsaj nad mano je ni želel. Moral sem čakati, da se je sprostilo mesto zame na skupini za katero je določil, da me pač tam vidi.
* Prišel sem na svežo skupino, ki se je šele formirala. (Druga opcija je, da te na skupino vključi, ko jo nekdo zapusti - bodisi uspešno bodisi neuspešno.)
* Na začetku je bilo težko. Bivši klinični psihologinji, ki me je vodila čez faks - k njej sem se hodil bolj pogovarjat, ker je rekla, da v psihoterapijo ne verjame (je pa imela končano tudi transakcijo analizo - kar je psihoterapija, za "neuke"
) sem pisal, da bi jaz kar zaključil s to skupino, ker me noben tam ne razume, me ne poslušajo, poslušati moram o problemih drugih, sam pa niti do izraza ne morem priti (pač ponavljajoči se vzore, obrambni mehanizem, da jih menjujem kot gate, posebno ko mi kaj ni všeč
).
* Ona je začuda opazila terapevtski učinek tam in mi je namignila, da sem dobil ogledalo, in da naj vztrajam.
* Skupini sem po mojem na začetku večkrat "zagrozil", da bom šel, a me je terapevt na eni točki ustavil. Je rekel, da to že počnem celo življenje, sam pri sebi pa sem se odločil, da bom vztrajal, četudi mi ni po godu in da sedaj nekaj mesecev ne bom grozil z odhodom.
* Ni bil glih neki dramatičen prelomni dogodek spoznanja iz romana, a zame je bil bistven dogodek, da sem potem na skupini ostal.
* Mnogi na skupini so v začetku odšli. Nekateri so nas poslali v k***c oz. podobno kot jaz rekli, da se tukaj ne vidijo, bolj običajen vzorec pa je bil, da se enostavno naslednjič (in nikoli več) na skupini več niso pojavili.
* Morda so drugi na skupini doživeli oz. vsaj izrazili bolj prelomne trenutke. Jaz sem deloval občasno neempatičen, kot da določenih stvari ne razumem, to sem tudi dobival kritike že po nekaj letih psihoterapije. Na koncu so mi sicer laskali, da sem se ful spremenil in da sem sedaj precej boljši.
* Po mojem sem od udeležencev prvotne skupine ostal najdlje. Ko sem šel, od začetnih udeležencev po mojem več nobenega ni bilo.
* Vsak se sam svobodno odloči kdaj gre. Če to pove naglas, kaj je razrešil in optimistično, ga praviloma terapevt pohvali. In navede dejstva kaj vse je pri sebi spremenil na skupini.
* Za vsakega, ki je šel (uradno) uspešno, sam pri sebi nisem mislil, da je uspešno razrešil svoje stvari. Eni so se mi zdeli bolj uspešni, eni manj.
* Na koncu se mi je zdel že čas, da moram zapustiti skupino. Ker je bila skupina dokaj sveža, jaz pa stari prekajen maček tam, mi terapevt ni več dovolil odpirati teme glede problemov s svojo partnerko - sva imela kar hude fight-e.
Razumem ga, da skupina v tisti sestavi tega ne bi zdržala.
* Praviloma sem skupino zapustil uspešno, je pa ostal slab vtis, saj tistim, ki so me poznali, so vedeli, da nisem v partnerstvu srečen.
* Je pa tukaj bilo vprašanje ali nisem srečen, ker sva s partnerko nekompatibilna, kar verjetno sva tudi bila, ali zato, ker imam sam probleme.
* Sem pa uštimal svoje odnose drugje. Postal sem bolj normalen človek, v službi bistveno manj konflikten kakor na začetku. Znal sem uživati življenje, ampak ostal je priokus glede te partnerke, za katero sem kdaj rekel, da mi ne ustreza, kdaj pa sem se počutil sam krivega za to, da mi ne ustreza oz. videl bolj problem v sebi.
* Kot psihiater človek ni bil glih nevemkako uspešen. Jaz sem imel že "koktejl zdravil", ko sem ga prvič obiskal, on mi je to pisal samo naprej.
* Zaradi težav v spolnosti in pritiskov punce na začetku glede tega sem potem po kakih dveh letih terapije ukinil skoraj vsa zdravila. Nekaj sem pa občasno jemal oz. "zlorabljal", jemal po svoje, kar so mi različni zdravniki praviloma ves ta čas tolerirali. Torej, tablete bi moral jemati vsak dan, jemal pa sem jih vsak drugi dan oz. pol leta jih nisem jemal, potem se mi je poslabšalo, sem jih kake 3 mesece jemal, potem spet nič ne.
* To je ta psihoterapevt kar zadel, da ko bom postal samozavesten moški teh tablet niti ne bom rabil
* Nismo pa žal bili v celoti uspešni. Ko sem ga zapustil mi je rekel, da lahko pridem k njemu po tablete po potrebi, ampak po njegovem da jih ne rabim.
* Dejansko sva se oba malo pretvarjala. Jaz sem si želel ozdraveti, on je pa tudi vedel, da mi je kdaj kako škatlico napisal. Tak da čudna situacija, ko bi rabil tablete pa nimaš več rednega termina ne zaloge, da bi jih dobil. A naj jih kupujem na črnem trgu (tega sicer nisem nikoli; mi je pa veliko škatlic ostalo, ker so mi jih predpisovali redno, jaz sem jih pa jemal izredno - kakor sem že zgoraj napisal
)?
* Glede farmakologije sem si naknadno želel probati še nekaj drugega. Itak sem tablete jemal homeopatsko - nižje od najnižjega odmerka in manj pogosto. Tako da če vse skupaj malo še spotenciram - ta ideja mi je itak bila blizu
* Med homeopatijo sem samo enkrat za kakih 14 dni posegel nazaj po starih tabletah. Po tistem mi je homeopat zamenjal zdravilo. Pa še to je bilo v prvega pol leta homeopatskega zdravljenja.
* Zdaj bi si želel, da bi dejansko lahko opustil tudi še homeopatska zdravila
Trenutno kaže dobro, čeprav mislim, da kaka iteracija nazaj še bo
* Sicer ni primerjave. Cca. 10 let zdravljenja s farmacevtskimi zdravili napram 2 letoma zdravljenja s homeopatijo. Nekaj sem dosegel s kombinacijo zdravil + psihoterapije, ampak prišel sem v eno stanje, ko nisem več mogel ne terapevtsko naprej, ne povsem opustiti zdravil. In tukaj očitno homeopatija daje vtis, da dejansko popravlja vzrok težav, napram farmaciji, ki zgolj vzdržuje kemično ravnovesje v možganih ob enem kupu
stranskih učinkov (tudi to je bil razlog, da si nisem želel jemati tablet).
* Glede psihoterapije pa. Zaenkrat probam brez, upam da mi bo uspelo. Bi mi bilo precej težko še enkrat iti v proces.
* Verjamem, da je zame konec zveze v kateri nisem bil srečen predstavljal šok. Če ne bi že prej šel ven. Drug šok je bila praktično hkratna korona zapora celotnega življenja kakršnega smo poznali do takrat.
* Tako da na nek način sem še dobro prebrodil čez to. Morda če ne bi bil na homeopatiji ne bi, kdo bi vedel
* Še ena zanimivost na koncu. Večina, kar nas je hodila na skupino, nas je bilo šokiranih, ko nam je terapevt na začetku rekel, da takoj ne bo šlo, da bosta potrebna vsaj pol do enega leta psihoterapije. No, na koncu je rekel, da je to itak prilagodil, da je potrebnega 2-4 leta psihoterapije. Jaz, ki sem bil med počasnejšimi sem bil tam 6 let.
* Firestorm, ko že omenjaš cca. 40 ur na leto. Bi te samo dopolnil s špekulacijo, meni se zdi smiselna, da po mojem več kot 1 do 1,5 ure psihoterapije na teden na posamezniku itak ne bi imelo učinka. To je namreč proces. Posameznik nekaj predela s terapevtom, potem pa mora iti v življenje, in potem pride ponovno nazaj do terapevta. Vsaj meni se zdi logično tole kar pravim.
* Ja, in zavedam se, da sem ta začetni vzorec zapustitve (skupine) preigraval oz. bolj podoživljal tudi tukaj z vami, ko sem brisal objave za nazaj 
- sem že takrat razmišljal v to smer - kdo pravi, da se posameznik sploh kdaj spremeni 
* Psihologinja, s katero sem dejtal, mi je enkrat na začetku rekla, da psihoterapija te nauči jezika. Jezik je nek skill, še vedno pa v bistvu ostaneš kakršen si, z "zlomljeno" osebnostjo kakršno maš in vso zgodovino. No, jaz se povsem ne strinjam s tem, mislim da se lahko spremeniš, ampak zelo hitro vsaj pri sebi vidim, da me nekaj lahko pahne nazaj v stare vzorce - in ko jih vidim se sprašujem ali sem v vsem tem času sploh kaj naredil (na sebi)
"Tema je tvoja svetloba.
Tvoje omejitve so tvoje iskanje." (Rumi, 42)
, ali se bolj, je pa lahko dovolj par obiskov, manj kot pri psihoterapiji, ni potrebno 12.
če bi šla bi šla na zakonsko terapijo, pa ne toliko ker ne bi bila zadovoljna v odnosu, ker sem še več kot to ampak bolj zato da bi ohranila tako stanje kot ga imava, ker se saj po moji logiki bolje zdi da rešuješ na primer slabo komunikacijo preden do te sploh pride. Ker kot jaz opažam ljudje začnejo na te stvari hodit ko je že za vse ostalo prepozno in je to nekako zadnja stvar ki bi jim morda še lahko rešila odnos, ampak ja takrat je itak prepozno ker očitno par že prej ni delal nič
Pa še brezkofeinski kapučino je bil skoraj 3 EUR 
Trk, trk.