

Je pa res, da si lahko tudi samski in zadovoljen, tak da morda sem malo pretiral s to trditvijo. Ampak mislim, da ni edini problem LZ to da je samski in da psihoterapije ni šel študirat samo zato, ker bi rad bil psihoterapevt, ampak tudi zato, ker bi si rad odgovoril na določena vprašanja glede sebe in verjetno posledično tudi nekaj pri sebi razrešil. Lahko pa da se motim in da grem predaleč, da to tule tako ocenjujem.
Med ženskami tukaj se mi še najmanj zdi zadovoljna hayley oz. je še najbolj podobna meni glede sekiranja, zdaj ene premalo poznam oz. so premalo napisale (ali pa jaz premalo prebral), da bi si ustvaril neko mnenje, eno par se mi pa jih zdi kar zadovoljnih npr.: mayaeb, _patchouli_, Ananhas, tudi saarijarvi deluje kar zadovoljno. Ampak je hayley borka, tak da me zanjo ne skrbi na dolgi rok. Vseeno bi bilo dobro, da mal bolj flegmatična postane.
Se počutim slabo, ker sem omenil očeta, ampak pojdimo po vrsti.
Najprej, pred časom sem napisal, da sem nekaj lesa navlekel iz Ikea-e, sestavljal pa bo oče. Kako otročje. Oče je vmes mislil, da je zbolel za korono, vendar ni, potem zvem, da je bil pri bratrancu, ki je pa res zbolel za korono, očeta so pa pozdravili z antibiotikom, PCR testi niso bilo pozitivni (to se je zdaj že pri drugem družinskem članu zgodilo - antibiotik namesto korone - dobro pustimo to je zdaj druga tema). No to z bratrancem me je podžgalo, da se druži z njim, da potem zboli in ne more priti k meni, se spomnim še maminih besed, ko je že nekaj časa nazaj rekla, da oče bratranca/nečaka dojema kot svojega otroka (mene), ker lahko z njim počne stvari, ki jih z mano nikoli ni mogel početi. Zdaj zakaj oče ni uspel ničesar mene naučiti je dobro vprašanje. Ali res nima nikakršnih pedagoških sposobnosti, včasih ga dojemam kot avtista, če pustimo po strani da je narcis - najhuje je, da sem verjetno tudi sam med avtistom in narcisom (za avtista me je ne tako dolgo nazaj določil en kolega, ki ga sicer ne dojemam, da mi hoče dobro - imam mešane občutke, ko sem z njim). No, v teh odklonih, sem najbolj podoben še očetu, sem pa verjetno sam še slabši primer - "motnje" se čez dedovanje slabšajo - tako tudi pravi homeopat(ija) in se strinjam.
No, ne boste verjele, ali pač, itak sem večino stvari iz Ikea-e potem sam sestavil, čisto sam, edino kladivo sem si moral še dokupiti, ostalo orodje celo imam. Pa saj sem sin od nekoga, ki zna prišraufati vse, pa če pustimo očeta pri miru, sem po mamini strani vnuk mizarja (+nogometaša) - in prišli smo tako daleč, da sedaj ta vnukec ne zna Ikea-inega pohištva sestavit. Saj to vse tukaj veste prišraufat, a ne (res me zanima, če sestavljate kaj pohištvo iz Ikea-e



No, zdaj tega očeta itak rabim, in po mojem bo po nekaj mesecih končno prišel. Se je nekaj zakompliciralo ne zgolj pri sestavljanju pohištva, ampak pri eni stvari, ki mu še bolj leži, in najlažje bo, da on to reši.
Zakaj je toliko odsoten od poletja ne razumem. (Tudi mama ni prišla pogledat stanovanja, ampak predvidevam, da zaradi sestre, ker ji ne smem povedati, da je to stanovanje moje




Tisto zamujanje očeta je pa bilo brutalno. Saj ne, da ni mene peljal na dejavnost, peljati bi moral še 3 druge vrstnike. Povzročal je anksioznost še drugim staršem, so verjetno proti koncu že imeli pripravljene backup plane, ko sem bil jaz oz. on na vrsti. Ampak mi je bad, da ga "opravljam", dokler ga rabim

Sicer niso najbolj hude družinske stvari to, ker še vedno sem v svojem bistvu dober človek, kar je v bistvu še bolj pomembno od zdravja. Sem slišal nedolgo nazaj za en hud primer, težko si človek predstavlja kako zlobni so lahko ljudje, in kako daleč lahko gre človek, ko povzroča zlo. Jaz k sreči nisem zloben človek, torej bi rekel, da če mi je družina povzročala negativna čustva in mi dala kar nekaj negativne prtljage, me očitno vsaj zlorabljali (zlorabe so širok pojem, govorim o fizičnem, čustvenem, spolnem nasilju npr.) niso na način, da bi zdaj sam ostal brez srca, ampak znam biti kar topla, prijetna oseba.
So pa po mojem vseeno dost hude stvari to, ker pač lačen res nisem oz. nisva bila. Kaj pa vse ostalo: ljubezen - tu imam mešane občutke. Pa drugo. Neka sproščenost doma, nek razumem čustveni odziv staršev, nek odnos otrok-sin, ki ga LZ lepo opiše, ko oče z njim trenira, z njim športa, ga drži nonstop "in move". Mene je probal enkrat naučiti drsati in enkrat smučati. Odkar sem enkrat in edinkrat šel na drsalke mi pokajo kolena, ko se sklonim, ne vem če je kdo večkrat padel na drsališču. Zakaj me ni umaknil, ko sem prevečkrat padel, je res dobro vprašanje.



Pa sem javno povedal po mojem več, kakor sem kadarkoli mislil, da bom, haha
