saarijarvi napisal/-a:Tole zgoraj mislim čisto dobronamerno - v kolikor boš spet začutil, da moraš it brisat 200 postov.
Nisem niti še vsega prebral. A sem od zadnjega izbrisa naredil že 200 postov?
Drugače jaz imam tebe ful rad, saarijarvi. Prvič sem brisal, ker me je prizadelo kakšno mnenje imaš o meni. Drugič pa niti ne zaradi tebe, kar sem že pojasnil. Tretjič bom probal ne več brisati
Po mojem se motiš, da na ženske gledam kot da so iz drugega planeta oz. neka drugačna bitja.
Najprej, v OŠ/SŠ mi je res manjkal stik z ženskami, je bil skrajno bežen, tudi mi je manjkalo stika z vrstniki, kar se je potem preneselo naprej. Imel sem kakega dobrega prijatelja ali "prijatelja", kar je premalo. Tisti sošolci so se potem tudi ful naprej družili vsaj v začetku študija, nekateri se še zdaj, jaz sem pa ostal out. No, večinoma so mi bili bedni in so mi še vedno, čeprav zdajle bi se jim lažje prilagodil in se sprostil z njimi
V prvi polovici študija sem res bil bogi, na dnu, nisem vedel kaj bo z mano, če bom sploh kaj doštudiral, ali me bo motnja onemogočila. Takrat sem se lepil na ženske, večinoma tudi same s problemi, ki so mi hotele pomagati - bolj one meni kot jaz njim. Vse te ženske so zelo v redu, nobena ni psihič, nobena mi nikoli ni delala nekih problemov, tudi jaz njim ne, imajo pa kar težke, praviloma neozdravljive motnje, s katerimi morajo shajati in živeti celo življenje (praviloma z obdobji poslabšanj in izboljšanj)
Kakšna med njimi je celo bila spoznana iz verskih krogov in morda celo nima težav.
Nobena me ni hotela za več kot prijatelja (ali "prijatelja"), s kakšno sem kaj poskušal, s kakšno je prijateljstvo prišlo dlje kot s kako drugo.
Pogovori so bili zelo dolgi, zelo globoki, ne bi mogel reči, da žensk ne poznam.
Bivši so v štartu šle vse te prijateljice v nos, ker je ocenila, da so mi všeč in je bila ljubosumna. Pozneje sem se z večino razšel, ker nismo več na isti valovni dolžini.
Jaz imam motnjo ali je nimam, nekak shajam, trudim se živeti normalno življenje ali vsaj pretvarjati se, one so v dreku. Imajo resnejše probleme.
Jaz pijem alkohol naenkrat, no postopoma sem od skorajšnjega abstinenta prešel na nekoga, ki dobro požira alkohol. One se utrašijo, če me vidijo z alkoholom v kozarcu. Alkohol me sprosti, ne poslabša mi stanja. Na moje zabave ne morejo, ker bo to slabo delovalo nanje.
Jaz sem tisti, ki se nenehno spreminja. Kdo bi vedel ali na boljše ali na slabše.
Sem pa srečen s tem kjer sem in kaj počnem zadnjega pol leta. Kar je zame bistveno. (Se mi zdi, da mi uspeva kar sem si zadal.)
Poudarjam seksualnost, morda sem vedno gledal na ženske tudi kot na seksualni objekt, ampak vendarle sem bil v kar precej dolgi vezi, sem se zmožen prilagajati, poznam ženske, poznam kako je živeti z žensko... no saj te ne prepričujem v nič, misli si kar si želiš.
Vem, da ne naredim dobrega prvega vtisa, pozneje ga popravim, če mi oseba pusti. Druga stvar pa je, da imam preveč provokativen način pristopa do soljudi, kar marsikoga, zlasti vas ženske (spet smo pri spolni diskriminaciji, sorry) hitro odbije. Bi moral biti bolj funny in manj provokativen.
"Tema je tvoja svetloba.
Tvoje omejitve so tvoje iskanje." (Rumi, 42)