Na kratko delim zgodbo, saj sem se kar mocno sama izgubila v njej.
Pred 8 meseci sem nakljucno spoznala moskega, takoj sva se ujela. Ze ob prvem pogovoru se je videlo, da si oba nekaj zeliva. Tako se je zacelo dopisovanje in kako se to rece, prvo kava in potem ja seks. Ker sva se prvic noro zabavala, je zelel, da se se kdaj dobiva. Tako sva si pisala vsaki dan, dobila nekaj krat na teden. In kot neplanirano, le zelja sva se zacela videvati vsaki dan. Nisva izdrzala, da se ne vidiva kaksen dan. Hecala sva se, da se ne bi kateri zaljubil, saj sva dogovorjena da uzivava. In glej ga hudica, zgodilo se je, kar samo od sebe noro se zaljubila. Ko je postalo vse ze bolj resno, mi je povedal, da ima v tujini zeno in hcerko in ce me to ovira. Rekel, da ljubezni tam ni nikoli bilo, samo obveznost, a vseeno velika ljubezen do hcerke. Ker sama nisem verjela in bila naivna, valda nemogoce da sem se zaljubila, sem to sprejela, noro sem uzivala z njim. No zdaj pa imam. On govori, ce ne bi imel hcerke bi se takoj locil, za zdaj pa to ne more storiti in da morava skupaj cez to. Vem da se je zaljubil tudi on, to vsaki dan tudi pokaze z dejanji. Bilo je sve lepo, uzivala sva noro, a zdaj zaljubljena zenska, kot jaz vidi tukaj veliko tezavo. Ne znam opisati kako me to, da je porocen ovira in moti. In vem, da boste sedaj sodili ja saj si sama to vse sprejela. Ja vem. Ampak tako noro sem zaljubljena, da enostavno vec ne izdrzim, ko samo pomislim da ima zeno. In to res nisem zelela, ljubezen v taksni situaciji. Ko vsaki mesec ulza tri dni obisce svojo druzino se mi mesa, vesela sem, da vidi hcerko ampak razocarana, jezna, zalostna, saj vem, kaj vse prav tako pocne z svojo zeno. On pravi, moram. Veliko ljubezni, ampak se vec bolecin. Kako naj nadaljujem? Ali se naprej zivim tako, sanjam da bi bila edina, misel da nisem njegova edina me ubija. Mu lahko vrjamem vse besede, da on mora to poceti, da se bo enkrat vse uredilo? Izgubila sem se.
