- Moje vsesplošno počutje ni dobro, se mi zdi, da se zadnje tedne ves čas sestavljam skupaj pa mi nikoli ne uspe prav zares. Posledično tečnitis.
- Migrene bi po vseh “pravilih” morale izzvenet, pri zadnji sem prvič po xx letih doživela, da nisem mogla govorit oz. tvorit besed. Sva zvečer čisto lepo čilirala na kavču z mojim, ko me je zagrabilo, najprej svetlikanje pred očmi, ko sem hotela mojemu rečt, da moram it, je bil ta stavek v mojih mislih nekako - emehr omor ti. Je rekel, da sem kar siva postala, res men osebno grozen filing, ko nimaš nič pod nadzorom, omrtvičen jezik. Poskušala govorit, ven je prišlo kar nekaj, potem počasi v mislih štela, govorila. Sem mislila, da sem hin.
- Mi je sestra naslednji dan vzela mala dva in sem spala cel dan, kot bi me pokosilo. Hvaležna. Ni sramotno, čeprav so občutki taki, nekako samodejno prisotni... mame vejo.
- Vem, da je stres največji faktor, prav čutim kako si povzročim to. Samo z vsem kar trenutno dogaja v privat, njegovi družini, službeno in postopna priprava na najpomembnejši izpit, se težko prav odklopim, res sprostim. Mi je moj zabičal, da za mesec naj pustim res vse kar mi ni treba, ter da bo on vse uredil. Hmm, bom poskusila... to je edino kar lahko trenutno naredim zase. A je vredno? Ne, ni, ob koncu dneva ni. Treba ubogat moža.
- Pa raje na svež zrak, miganje... neverjetno je pasalo, ko sva šli s kolegico prejšnji teden dvakrat na samotni bližnji hrib, druga drugo terali v klanec

in tisti dober občutek na vrhu, ko čutiš kako ti gorijo lica in gomazeč občutek premiganja telesa. Komaj čakam, da nadaljujeva, sva obe v “istem čolnu” po porodu. Pogrešam fit občutek, tistih zadnjih par kg špeheca bova še spotoma stopili, kar bo tudi fajn, ampak bolj kot postavo, pogrešam ta poskočen fit občutek, brez zadihanosti. Se počutit jaz ponovno...
- Je bilo zjutraj prav fajn slišat po tel. po dolgem času eno kolegico, pasal dolg pogovor in pa to, da se zna pogovarjat še o čem drugem kot koroni. Ker sem sitaa.