- vedno bolj pogrešam družino. Včeraj sem prek videoklica govorila z nečakoma. Je večji zaupal kaj si želita za božička. Menda je letos lego city aktualen, zanimivo, še mlajši 1-letnik si menda to želi, še govori ne ampak večjemu je to povedal, da nam naroči

- včeraj sem šla za dobro jutro na Kamniško sedlo s psičko, sproščujoče

- Psički moram nujno kupiti nov plašček, starega sem založila, njo bogico pa zebe. Je nek mešanec med hrtom, pinčem, nečim velikim...ne vem čim vse in jo še poleti, ko je 10stopinj zebe. Se mi kar smili zjutraj, ko jo ven peljem.
- v atrij sem si šla nasaditi rožice, da bo spomladi lepo, pisano, drobne stvari, ki mi pomeniji veliko.
- razmišljam o novi barvi las, prav manjka mi razvajanje pri frizerju. Všeč mi je postal bayalage v rjavi, taka svetlo rjava, ne preveč vpadljiva, da le malo popestri lase. Trenutno imam v sivi že kakšno leto in sem se naveličala. Za dušo nujno potrebujem to

- avto je končno popravljen kot bi moral biti takoj. Nič mi ne pomaga, če je v moji glavi zasidrano, da je bil butnjen. Vsakič, ko se vsedem vanj me prešine to. Zavedam se, da se preveč obremenjujem s tem ampak ne gre, upam, da mine. Je le moj gokartek, skoraj 4leta sva že skupaj, varno me je vozil četrt milijona kilometrov in zdaj ta črna pika. V službi, ko kam grem raje drug avto vzamem, svojemu se izogibam. Preveč slabih spominov vzbudi to

- že od včeraj popoldan mi je noro slabo, nimam pojma zakaj, sem upala, da bo danes, ko se zbudim dobro. No, ni

- šla bi na dopust, nekam na toplo, kjer ni skrbi. Moram se pozanimati, če je dovolj negativen test ob prihodu nazaj, da ne bo kakšne karantene in če bo vse po sreči spakiram.
- razmišljam, da lock down ni samo slab, dovolj časa, da se posvetimo sami sebi. Razmislimo o življenju, česa si želimo, kje smo grešili. Se umirimo na nek način, oddaljimo od vsakodnevnega norenja. Zase vem, da sem naredila konkretno napako, upam, da jo popravim.
