-* bom za vikend 30, je dejansko prvič ko me je starost uščipnila.
-* sem si poškodoval koleno, sicer lažje, ampak sem lepo že 2 tedna doma, in bom še kak teden.
-* sem se uradno preselil v hišo v gozdu, stara hiša se še vedno prodaja, kar mi ni všeč, sploh ker sem bil že blizu da bo prodana...ampak, jbg, bo treba biti potrpežljiv.
-* se počasi navajam na nov ritem življenja, ker živim nad 800m, z enim sosedom ki je oddaljen 100m, je življenje drugačno. Hiša je čudovita, udobna, spremenil sem že kar nekaj stvari in še jih bom, ampak res, imam toliko placa, toplote in udobja da ko pride slabo vreme se samo natikam po sobah, kavčih, krušni peči.
-* obenem samo okolje, narava, tišina odlično vplivata na moje počutje, ni dneva da nisem zunaj, ko je bilo koleno celo, ni blo dneva ko ne bi šel na sprehod...zato ker sem sredi gozda, te kar nekako povleče, in greš. Imam svoj štor za meditacijo, tako da hribu kjer imam nad sabo borovce, in gledam dol v dolino, kjer imam kup hribov ki so bili danes malo pobeljeni. Paše mi tudi upočasnjen čas, ker čas teče drugače, včasih naredim vse kar sem mogel, in vse kar sem hotel pa ugotovim da imam še nekaj ur pred spancem, ker me noben ne moti, in ker je toliko manj distrakcij. Seveda je argument socialno življenje in dostopnost do infrastrukture, ampak, trenutno mi paše biti malo sam in umirjen, ampak vem da bom moral v prihodnosti malo več vložiti v to. Sama dostopnost do trgovin me ne moti, ker moram kupovati na zalogo in z listkom, kar pomeni da realno porabim 50% manj za hrano, ne zajebavam, prej sem vsak dan skakal po trgovinah, kupoval kar me je vleklo, zdej, 25min vožnje do čokolade, lepa hvala

. Ne da se pozna samo na denarnici, ampak se bo kmalu tudi na pasu. Realno je 25min vožnje v obe smeri več kot prej, ampak sem dejansko v plusu z časom, ker imam manj distrakcij, manj trgovin in vse mora biti nekako splanirano in optimizirano.
Nekako sem pogruntal da še vedno grem nekam, če mi je do tega, še vedno se srečam z kom, če mi je do tega in obratno, je kot nek filter, če je samo da zabijam čas, ne grem, in to je realno očitno bilo več kot polovico mojih interakcij s svetom

.
-* realno je selitev in novo okolje prišlo idealen čas, ker sem mentalno izčrpan, ker sem zadel nek zid, kjer sem pogruntal da sem glede določenih stvari napačno nastavljen, da imam določene nerazčiščene stvari sam s sabo, družino in s tem kako dojemam svet.
Počasi se učim življenja nizke stimulacije, ker sem že celo življenje odvisen od teh velikih zadev ki me motivirajo in mi dajo adrenalin, ampak ne znam biti na miru, ne znam biti čuječ in prisoten pri majhnih stvareh ki tvorijo naš vsakdan in zadovoljstvo. Z drugimi besedami, hočem biti srečen vsak dan.
-* sem nekako celo življenje delal tako, zdej je projekt to, torej moram narediti to in to, in potem ko sem dosegel ta cilj, sem dobil tisti zadetek, umiral v nesreči dokler nisem imel novega cilja. Zdaj počasi delam vsak dan neke majhne stvari ki nimajo nekega cilja, razen to da mi pašejo.
-* terapija v kombinaciji z meditacijo mi res koristi, in sem vesel da sem zelo odprt glede stvari in idej, vem da grejo stvari počasi, ampak gredo v pravo smer.
-* bo v ponedeljek prvi sneg ki bo obstal tu, se veselim, nekako vem da bom imel več snega kot prej

, sem si že pripeljal moj bord, tukaj je nekaj lepih dolin, in že samo iz dvorišča se lahko spustim dol in naredim nekaj lepih ovinkov

.
-* fuck paše živeti v gozdu in na višini, spim kot dojenček, diham svež zrak, imam 5x manj megle, dejansko je čez dan topleje in tako tiho je da slišim svoje misli, in ker so misli dobre, je fajn.
Cause the sweetest kiss I ever got, is the one I've never tasted.