Berem (ko se peljem z U-bahnom in S-bahnom, tako da še najbrž nekaj časa ne bom prišla do konca

) Tennesee Williams
The Roman Spring Of Mrs Stone. Ampak po pravici povedano pojma nimam, zakaj to berem, mi je pač prišla pod roke in je tok majhna, da ji spravim zjutraj v torbico.

Glede prejšnjega vprašanja: Se strinjam v celoti z odgovorom Sarissime, ampak imam še za dodat par stvari, ki so mi pomembne:
Izjemno pomemben kriterij za izbiro partnerja mi je, da se zna odcepit od primarne družine in ne rabi za vsako stvar iskat nasvete pri mami/očetu ali pa da ima potrebo po konstantnih obiskih in ne zna živet brez razširjene družine z najmanj 20imi sorodniki za rojstni dan. Meni to ni pomembno in partner, ki bi od mene pričakoval, da se z njim vselim v hišo njegovih staršev in da mama kuha vsak dan pač ni moj tip moškega. Sem mnenja, da je stanovanjsko problematiko treba reševati sporazumno, ne pa da se partner npr. kar odloči, da bi si uredila štuk pri njegovih zgoraj in je to edina opcija, ker je najceneje in seveda ''komot'', ko na mizo dobiš še nedeljsko ali celo sobotno kosilo. Če obema ustreza super, ampak sama nisem tak tip človeka in hočem polno zasebnost.
Izjemno pomembno mi je tudi, da zna stvari reševat na miren, pameten način, ne pa da se zaletava z glavo skozi zid in ob vsakem problemu/pripetljaju pokaže agresijo in izgubi trezno glavo. Težave pridejo, treba jih je reševat skupaj, umirjeno. Tako da ja, agresija me totalno odbije in si ne predstavljam žveti in ustvarjati življenja z nekom, ki se nima pod kontrolo in izbruhne a vsako malenkost.
Pa neka taka vzajemna pomoč in skrb za partnerja na vsakodnevni ravni se mi zdi bistvena. Če pride on prej iz službe bo sam od sebe skuhal kosilo, naslednič ga bom jaz, odvisno kdo ima več časa/energije tisti dan. Če se mu je mudilo v službo in ni pospravil oblek za sabo, jih bom jaz namesto njega, ne bom mu zaradi tega težila npr., pač neko tako prilagajanje urnika drug drugemu, da ostane harmonija in da ni obremenjen samo eden oz. da oba gledava na to, da olajšava vsakdan en drugemu. Mogoče se sliši banalno, ampak se tudi v partnerskem odnosu hitro zgodi, da eden postane preveč ''komot'' in pričakuje, da je hladilnik vedno poln, ko pride domov. Ja, tu pride tisto poglavje o enakovredni delitiv del v gospodinjstvu in če ima moški v glavi neko stereotipno predstavo o tem, da on opere avto, jaz pa operem cunje, ker sta tko delala mami in oči ......
Tudi da ne živi samo v svojem svetu in je on cel bogi, ko se kaj zgodi in kot otrok, za katerega morajo drugi reševat probleme. Rada pomagam, dam nasvet ampak nesamostojnega moškega, ki jokca ob vsaki težavi in so samo njegovi problemi pomembni in središče sveta pač ...NE. Tu bi se navezala tudi na čustveno samostojnost. Ne maram izlivov čustev, delanja drame in nezmožnosti živeti brez partnerja. Npr. če se mu ponudi neka dobra karierna priložnost v tujini bi ga podprla v tem, da gre, potem bi se dogovarjala dalje (govorim o obdobju do enega leta npr., kar je dlje, je jasno ,da je treba najti drugo rešitev). Enako bi pričakovala tudi od partnerja - torej da me ne ovira na moji poti, ampak mi je v oporo in da me ne izsiljuje z nekimi čustvenimi igricami, češ ''ne morem živeti brez tebe''.
Pa izjemno pomembno mi je tudi, da čuti neko odgovornost do soljudi - da jim pomaga in ne skrbi samo za svojo rit. Torej če nekomu (zgolj primer) pade iz denarnice bančna kartica, da on to vidi, jo pobere in opozori osebo. Ne pa da gre mimo, ker pač ''not my problem''.

Tudi če je dosegel dosti v življenju in si nabral veliko zanimivih izkušenj na podlagi svojih talentov/sposobnosti, se mi zdi izjemno privlačno, da ostane prizemljen in ne gleda drugih zviška kao ''jaz sem full boljši od drugih'' npr.
Ponavljam.
The strength of man's position in the world depends on his degree of adequacy of his perception of the world and reality. (Erich Fromm)