Sarissima žal mi je za tvojo živalco.
Ljudje se včasih ne znajo odzvat s svojimi izjavami v takih primerih, mislim pa da v veliko primerih ni rečeno ravno slabonamerno (kot je že emanuela omenila). Izpade pa res neposrečeno - sploh, če je mišljeno kot nekakšna tolažba.
Mislim, da je primerjava smrti živali in človeka že v osnovi zgrešena. Ker se težko primerja. Ne bi se smelo primerjat ampak pokazat sočutje, ko nekomu umre žival. Živali so krasne in ogromno ti dajo. Meni je bilo vedno hudo ob smrti mojega ljubljenčka, eno mačko sem imela 18 let in mi je bila del družine. Sem pa tudi izgubila že oba starša in primerjat je res nemogoče. Nikoli pa ne bi nikomur, ki izgubi ljubljenčka rekla, da pretirava ali primerjala s smrtjo bližnjega/ljudi. Oboje zaboli, na svoj način.
Treba je vzeti v ozir tudi to, da nekateri ljudje ne vejo kaj in kako reči v takih in podobnih žalostnih situacijah. Npr. mene je ena dobra prijateljica poklicala na dan mamine smrti in bila slišat čisto normalne volje "hja A. ne vem kaj naj rečem.., kaj češ..." Pa bi kdo mislil kakšna brezčutna oseba je, ampak je ena izmed najbolj srčnih ljudi kar jih poznam.
Vzeti je treba v ozir tudi to, da ljudje različno dojemajo smrt. Krog žvljenja - narava.
Po mojih opažanjih imajo predvsem starejše generacije še bolj ta ločen pogled v smislu "žival je pač žival, zbolijo, poginejo..."
Vsako življenje je vredno in mnogim njihova žival lahko pomeni več kot kakšni družinski člani.
- glava me boli in to pomeni izgubljen dan

- bo treba jutri toliko več naredit
- sem po 100 letih naletela na "najboljšo" sošolko iz 1. letnika faksa (po tem letu sem se prepisala) in mi je bilo kar malo nerodno, pomoje me ima za najbolj molčečo in dolgočasno osebo ever

nihče ne ve, da sem bila takrat skoraj vsak dan na dozi Xanaxa in posledično mi je bilo vseeno kaj kdo govori (govorila je kot navita ves čas) in se mi ni ljubilo pogovarjat, samo tam sem bila... blur
- se res nerada spominjam tistega obdobja življenja