Klepetalnica #115

[Sarissima]

V bistvu je res, da sem prej med faksom sla se bolj poredko. Ampak ajde, zadnje case se prisilim it vsaj once in a blue moon. Odrascamo.

Pogumna . Jaz se pa po novem bolj bojim frizerjev kot zobarja.
Striže me frendica, ki je sicer frizerka, ampak ponavadi pri meni ali njej pa sem bolj zrelaksirana

[Jochie]

Sozalje!

Modri so tudi zelo lepi, jup. Iskreno tu na Irskem ne vidim prav veliko hrtov po ulicah, sem bila sigurna, da jih bo vec. Zal je res tako, da ce tu nimas lastnega stanovanja nimas prav veliko sans na pet-friendly lastnika. Sosedje imajo racerja, pa je bogi celo zimo privezan na vrtu, smo se sli ravno kak teden-dva nazaj malo skregat z njimi.

Ste ga pripeljali preko kaksnega slo drustva ali ste jih direktno kontaktirali?

Pripeljal sem ga direktno preko italijanov, preko katerih je tudi prejsnji prisel. Ce imas namen posvojiti greya, mi povej, da te usmerim na pravo slo drustvo.

[saarijarvi]

Naslednja planirana destinacija je Nemcija, tako da bo verjetno bolj prakticno tam koga najt.. sicer pa se javim, ja

Sarissima: jaz sem bla zadnje 2x tudi pri nekomu doma, enkrat mi je blo zakon zarad frizerke same, drugic pa mi je blo ful awkward ker sem morala dolgo tam v tisini sedet, da barva prime, ona pa me je pustila samo z njenim 5 letnim mulcem in sva se pol eno uro samo cudno gledala.

[Ananhas]

Ananhas, tvoj zadnji odstavek kontrira celoten post in samega sebe ...
...

Pa res, v oklepaju sem mislila napisat "skušam bit strpna", s poudarkom na skušam. Vem pa, da nisem vedno. Ne morem bit.

Kaj pa, če Bog JE bradati mož na nebu? Ne bit nestrpna.

Sicer ne vem kaj tako nestrpnega sem tam napisala?
Stvari iz Svetega pisma niso dejstva (tudi mnogi verniki se strinjajo, da je notri kar nekaj bučk), zato jih kot objektivna opazovalka ne jemljem kot taka.
Izpostavitev, da se verni nemalokrat posmehujejo new age verovanjem se mi zdi ironija, ne nestrpnost.
Da imajo ljudje potrebo po smislu, vodstvu, vzoru je človeška narava. Če bi čez noč izginile vse vere sveta, sem prepričana, da bi se kaj kmalu pojavil nov predmet/entiteta/koncept, ki bi ga častili oz. verovali vanj - poglejte si dolgo zgodovino človeštva in verovanj, religij. Psihološki in sociološki vidik tudi pojasni marsikaj (občutek pripadnosti, potreba bit del neke skupine, eksistencialna vprašanja, vodstvo, uteha, osmišljenje...). Vera je tudi nemalokrat bila sredstvo za manipulacijo in usmerjanje ljudi.
Omemba strašenja 8-letnih otrok o vesoljnem potopu se mi tudi ne zdi nestrpnost ampak bolj vprašanje zdrave pameti. Ali se tebi zdi to normalno?
Če bi učiteljica v šoli rekla, da bo kmalu konec sveta in bomo vsi umrli, sem prepričana, da bi jo naslednji dan vsaj ene 10 staršev pričakalo pred kabinetom.

Meni se ne zdi problematično, če ima človek vero v nekaj (you do you), problematično se mi zdi, koadar so taka prepričanja razlog (in opravičilo) za zločine, psihične in fizične zlorabe, kadar oseba s svojimi rigidnimi prepričanji negativno posega v življenja bližnjih in okolice. Pa ni treba, da se manifestira kot fanatik, ki se razstreli, lahko gre tudi za otroka, ki odrašča z vernimi starši in se obesi, ko se mu starši kot geju odrečejo, ker je to greh v božjih očeh. Ali pa zgodba Savine Atai (otroštvo).
In takih in drugačnih primerov je ogromno, žal.

Nekatere stvari in dejanja niso vprašanje vere ampak preprosto zdrave pameti. Pa če je oseba verna ali ne. To je moja poanta.

...............
Par cvetk:







Testimony share:Completely Healed of Genital Herpes by the Blood of Jesus Christ
"When I first self diagnosed myself with this “incurable disease”...yada, yada, yada...
After I read her testimony I started researching how to receive divine healing. Throughout this time, the devil was playing with my mind. Questions and thoughts like “God healed others, but he probably wont heal me” “Is it really his will to heal?” “God is punishing me for my actions, now I have to live with them” …. the devil even led me to look up celebrities that are living with genital herpes so that I wouldn’t ‘feel alone’… crazy right.

Well I wont go into extreme detail because I don’t want this post to be super long, BUT I am writing to tell you today, that after a year of battling the devil through the power that Christ Jesus has given us, and increasing my faith by continuously reading the promises God has given us in his word, I have been COMPLETLY healed of genital herpes.

Last week the Lord told me that it was time to put an end to this battle and give him all the glory, so I went and got tested for every STD in the book and every single test came back NEGATIVE. I am healed by the blood of Jesus Christ."

-----------------

-----------------

Do disturbing videa (je na YT ne bom lepila sem) kjer sredi ulice množica pobesnelih ljudi ubije žensko, ker naj bi zažgala kopijo Korana.
--------------------------------------------------------------------

Jaz vem, da s komerkoli odprem debato, da bo njegovo/njeno mnenje v večini primerov na koncu še vedno isto, prav tako moje. Nič hudga. Ni moj namen spreminjat mišljenje drugih in se s tem ne ubadam v svojem vsakodnevnem življenju. Edino včasih bi rada videla, da bi ljudje (sploh mladi) razmišljali tudi kritično in s svojo glavo, ne le na način kot piše v neki sveti knjigi ali ker so jim to položili v zibelko bogaboječi stari starši (ker vera oz. kateri veri nekdo pripada je v največji meri posledica vzgoje in za njih predstavlja njihova religija tisto edino "pravo vero in resnico").

Če se še malo dotaknem nestrpnosti, mislim, da imajo verni dovolj nazadnjaštva in nestrpnosti že med svojimi (proti pravici do splava, homofobija, poligamija je po mišljenju enih prav - "love should be multiplied, not divided"- Sister wives, druge cerkve jih mečejo iz svojega kroga, ker se s tem ne strinjajo, mnenja in prepričanja si kontrirajo, ker si vsi po svoje razlagajo božjo voljo, itd.), tako da mislim, da mnenje kakega ateista (ali agnostika) ne bi smel bit njihov največji problem.
Sodobna cerkev kot institucija v mnogih pogledih tudi ni ravno to kar naj bi preachal skromni Jezus.

Interpretacija svetih spisov je sicer res odvisna od vsakega posameznika a se še vedno najde mnogo ljudi, ki zelo dobesedno jemljejo napisano in citirajo stavke iz svetega pisma/knjig, kadar hočejo nekaj argumentirat ali pojasnit sebi in drugim. Pa sploh ni treba iskat takih ljudi oz. se namerno ukvarjat z iskanjem mnenj vernih, dovolj je že če malo prebereš komentarje pod kakim random youtube videom (ki nima nujno veze z religiozno temo, ma vedno se najde kak vernik, ki pristavi svoj lonček in ob nekaterih izjavah se ti res dvigne obrv). (Če zelo, zelo, zelo poenostavim je primerljivo z otroki, ki so sveto prepričani, da Miklavž obstaja, jih celo leto opazuje in od njihovega vedenja je odvisno ali bodo na koncu leta dobili darilo ali šibo.)

Seveda da kakršenkoli napad (ali zgodovina križarskih vojn pod okriljem papežev) se že vrši v imenu vere, je v ozadju in interesu njihovih vodij še marsikaj drugega kot verska prepričanja ampak še vseeno morajo dovolj biserov najt, ki verjamejo, resnično verjamejo, da s tem delajo nekaj dobrega in da jih bodo v onostranstvu pričakale device, med svojimi pa so čaščeni kot heroji (če vzamem za primer islam). In to je družbeno gledno zelo zaskrbljujoče.

Seveda je v mojem postu govora predvsem o verskih fanatikih in vernikih, ki vse skupaj vzamejo na next level, ne mečem pa vseh vernikov v isti koš, mnogi so čisto kul.

Kakorkoli, mislim, da ni nič napačnega, če se oseba vsake toliko vpraša po duševnem zdravju in zmožnosti racionalnega mišljenja določenih osebkov. Tu ne zajemam le krščanske vere in islama, taka vprašanja porodijo tudi pripadniki raznih happy, happy sekt, scientologi, satanisti, razne skupinske histerije...Enkrat sem na Preverjeno gledla kako častijo enga tipa - duhovnega vodjo, ki jih tepe pa take, oni ga imajo pa za utelešenje boga.

Med enim prepričanjem brez realne podlage in nekim drugim je včasih tanka linija. In vsak skepticizem še ni nestrpnost.

To je delček mojega pogleda. Če se je komu ljubilo prebrat.

[hayley]

A mogoče kdo ve, če absolventski izleti še obstajajo al je bla to še bolj neka socialistična stvar?

[Sarissima]

Naš faks gre ponavadi za 10 dni na jadranje po jadranu (gre cca 10 ljudi od 150) + en konkreten 2 dneven piknik, na katerem se potem porabi kar je ostalo v blagajni letnika. Tja pa pride ene 30 ljudi.

Tako da uni "gremo ga v grčijo pit namesto da bi prišparali 500 eur in pili doma" so že passe

[hayley]

Ja, ampak saj pri nas so bile iste dileme za maturantski izlet pa meni na koncu ni bilo prav nič žal, da sem šla. Je neko doživetje, si zapomniš za lajf. Razen, če res prav nisi tip za žurat/ pit.

Ja, sej dobiš čene tudi eno skrajšano verzijo vsega tega na springbreakih, fakultetnih motivacijskih vikendih, samo vseeno..


Meh, rodila sem se v napačnem obdobju! Mogla bi bit študent 10 let nazaj.

[hayley]

Jaz sem bila dolgo striktna pri tem, kar se teže tiče. Odraščala sem z očetom, ki je vrednotil ženske (in svoje hčerke) po izgledu, tako da ko sem se v najstništvu malo zredila (nisem bil nikoli debela) so bili komentarji kot "obraz v obrazu", "če bi ti vsak dan 3 ure telovadla bi tud dobro zgledala"... na dnevni bazi in nekaj vsakdanjega. In se je nekak vsidralo vame in sem imela kar nekaj časa probleme videt svojo vrednost in razpucat take zadeve. Ah ja.

No pri meni doma so tudi bili kar direktni, ko sem se zredila, samo spet ne tako zelo strogo ali nesramno. So mi pa po drugi strani, enkrat ko sem bila mlajša, konec osnovne šole, govorili kdaj, da sem presuha ali, da ni lepo bit presuh (no, mama tega ni nikoli govorila)...

Ma kaj to je tudi bolj del ruske kulture, da se bolj vrednoti ženske po izgledu, kot na zahodu? A nisi enkrat napisala, da si delno ukrajinka, delno rusinja? Sem imela enkrat za trenerja baleta ukrainca in si prav predstavljam ta njihov način stroge vzgoje ja.

[Ananhas]

Uh, izgled...bolj bi rekla, da obstaja kalup kakšna naj bi ženska bila, kaj se od nje pričakuje, kaj prinaša v odnos itd. Vloge so bolj tradicionalne (moški - ženske). Okolje tam je trše.
Je pa spoštovanje vseeno eno itmed najpomembnejših vrednot, če posplošim.
O svojih starših pa ne bi preveč na forum pisala.

[Led Zeppelin]

To smo se včasih šli. Rečeš ne vem, 5 slonjih in gre tisti, ki je vprašal 5 velikih korakov proti "kraljici"

[emanuela]

Ok. To je otroška igrica, ki se imenuje "Kraljica, koliko je ura?".
Igralci se postavijo v vrsto, kraljica (glavni igralec) pa se postavi nekaj metrov stran od njih in gleda proti njim. Potem igralci po vrsti sprašujejo kraljico, koliko je ura. V odgovor dobijo recimo mišje,slonove, konjske itd korake in potem igralec naredi proti njej toliko korakov, kot je kraljica rekla. Če je rekla pet mišjih, igralec naredi pet mini korakov. Zmaga tisti, ki ga kraljica preferira in je potem on/a naslednja kraljica. No, ali pač kralj.
V otroštvu smo bili sicer kar fer in smo se kar porazdelili,kdo zmaga. Če lahko temu rečeš zmaga.

[Led Zeppelin]

Bi rekel da je kul igra, ampak se sliši kot da spodbuja korupcijo.

Meni je še zmeraj najljubša otroška igra Križ.

Dodelana verzija skrivalnic, žrtvi se vrže med nogami 4 palice ki jih mora sestaviti navzkriž, ko to naredi lahko išče poskrite žrtve, fočka na križ....ampak, če kdorkoli vmes priteće do križa in ga brcne in podre se igra resetira in vsi polovljeni imajo nov štart.

Taktika. Igrali cela poletja.

Od stacionarnih samo zemljo krast. Sovražil gumitvist.

[Sarissima]

Ohjejžeštana. Js tudi. Sem imela visoko, suhceno in gibčno sosedo, jaz sem bila pa tipičen fatso otrok. "Skakanje lastike" je še vedno na moji top 10 worst things in life listi . Enako neka serija Esmeralda, ki sem jo bila prisiljena gledat, če sem hotela henagat z zgoraj omenjeno sosedo, ker drugače se ni hotela igrat z mano če nismo tega gledale popoldne.

Travme

[emanuela]

Ok Esmeralda ni samo neka serija, pri nas so bili vsi v bajti, ko se je vrtela, ulice so bile prazne. Ko je prišla v Slo, je bilo noro, bakice so se steple za podpisane fotografije
Od teh iger so mi bile skrivalnice bile vedno zanimive. Ali pa mi raketa-ne vem, kako se splošno reče, ko skačeš po zarisanih ploskvah, ristanc?
Da niti ne začnem o mini predstavah. Vedno sem hotela biti zlobnica. Ah, ja.

[Sarissima]

<sem šla prav guglat, Esmeralda je bila posneta leta 97, in če se je takrat enkrat tudi vrtela, sem bila definitivno premala da bi štekala kaj se dogaja. Verjetno imam zato v glavi kot nekaj res bednega