* naš pes tole poletje bolano izgublja dlako, vsako jutro bi lahko iz njegovih dlak naredil 10 lasulj za Trumpa, ima še kdo to situacijo...ker prvič v 10ih letih opazim konkretno razliko?
uh to sn se pa prov na glas nasmejala hahah

* recimo, da sem na področju osebnostne rasti precej dosegla, recimo, da mi je precej stvari bolj jasnih itd. ampak k eni strani se nenehno vračam, ne morem izbit iz glave, sem nekaj časa ok, pa se nazaj k temu vračam, in je... tok nenormalno utrujajoče. ne samo zame, ampak tudi za ljudi okoli mene s katerimi to delim... hb imam dobre ljudi okoli sebe, ki me poslušajo, ampak vseskozi poslušat ene in iste iracionalne strahove, je utrujajoče. predvsem mi je grozno, ker me nihče ne more razumet, ker nikogar ne spreletavajo taki strahovi. sem se pogovarjala s terapevtko, skušala pri sebi razrešit, pa ni nobene prave rešitve, ker se mi sanja ne od kod to izhaja. in na trenutke si sam mislim, da ne morem več bit v lastni glavi, ker mi jo bo razneslo od tega pritiska in negativnih misli. preprosto se ne znam ugasnit, pa nehat razmišljat o nekih najhujših možnih scenarijih. se mogoče ustavim za sekundo, potem pa spet KAJ PA ČE. res je grozno. grozno je dejstvo, da so tvoje lastne misli, zapor. in me boli, ker sem nekaj časa ok, potem pa se spet vrnem v to stanje, in sem samo: ofak ne spet.
vedno sem bila bolj anksiozna, da sem se pretirano sekirala glede stvari, ampak nikoli do take mere.
* v takih trenutnih sem res čist obupana.
* moram nujno najti nek način, da se soočim s tem, ker to tudi ni življenje, da se vseskozi sekiraš. ah ja