
- prejšnji teden sem bila vsa naspidirana, optimistična, dobre volje, produktivna; ni da ni, vse sem pošlihtala (kljub temu da sem bila pred tem bolna kot že nekaj let ne). Zdaj pa nisem skozi cel vikend ničesar naredila, nič se mi ne da, vse mi je odveč, samo prekladam se okrog. Vikenda še ni konec, pa že čakam na naslednjo soboto, ko bom spet lahko doma.
- pa še ta fant ... ne vem, kaj naj si mislim. Po eni strani noro pozoren in dela plane, kam vse bova šla, po drugi strani pa to je to, kaj je med nama, tabu tema. Skrbi me, da se bom spet preveč "navezala" nanj in če se ne bo izteklo, tako kot si želim, bom spet trpela, kot po navadi. Bi človek mislil, da se tega navadiš in je vsakič lažje, pa se mi zdi, da sem vedno bolj previdna in se nehote zapiram vase, tako da potem dajem občutek, da me ne zanima. Samo res si ne upam pokazat pravih čustev, ker me je strah, da on na vse skupaj gleda drugače in bom razočarana. Čeprav vem, da je bolje to narediti zgodaj, preden se še bolj zapleteva ... po drugi strani se je pa enkrat to izkazalo za prehitevanje in je fant od strahu odšel. Še sama ne vem, kaj bi. Ena taka zmeda.
- magistrska...v pogon! Čas teče, meni se pa nič ne premakne. Spet bo leto naokrog, jaz pa nič novega napisala. Gremo, delat!
- sem mislila, da se bo po tem, ko tole napišem, moje počutje čudežno popravilo, pa sem na istem. Jutri je nov dan ...