živiš sam/a?

[*Gaja*]

Jaz se pa ravno ta čas selim v Lj, v kakšno 1-sobno stanovanje, ne preveliko da ne bo prevelikih stroškov zraven, pa vendarle ... Lj poznam dokaj dobro, še najbolj Bežigrad, Center in Jarše, kjer sem pred leti tudi živela, ko sem še študirala tam. Se je pa od takrat dosti spremenilo in ker se selim sama, me zanima kateri predeli so bolj urejeni (predvsem Bežigrad-lahko še na meji s centrom) glede varnosti, da ni ravno kakih socialnih stanovanj v neposredni bližini (ala Celovški dvori), skratka ne iščem neke poceni luknje, pač pa soliden urejen stanovanjski kompleks, ki pa mi ne pomeni kaj dosti, če je v neposredni bližini čuden predel kjer se zbirajo ali živijo čudni ljudje ... Saj vem, da se v mestih temu ne da izognit, a ker sem slišala za primere, ko so znanci kje kupli drago stanovanje, se z družino vselili, nakar ugotovili kje dejansko živijo in imeli na vratih nonstop grožnje, razbijanje ipd., se pač nočem zaj....
Zaenkrat mam v ožjem izboru stanovanje na Glinškovi ploščadi, potem v Zupančičevi jami (če novejša gradnja na Knobleharjevi spada pod Župo), pa še eno za Mercatorjevo poslovno zgradbo.

Domačinke prosim malo pomoči kam naj grem oz. NE grem

[_patchouli_]

Ne vem, jaz sem se v BS3 vedno udobno počutila, čeprav ni ravno neka high class soseska... Ali pa tisti konec zgleda urejen, kako se že reče, ob Vilharjevi, za tisto stavbo-sirom. Pa tudi na drugi strani železnice, na Resljevi je nekaj urejenih blokov. Samo meni so predvsem tisti na Vilharjevi strani železnice čisto preveč podobni mravljišču in sam beton.

[Picatinny]

Za stavbo mercatorja bi bilo zelo v redu, drugače pa je zelo miren in bi dejal da tudi varen del bežigrada med dunajsko, tolstojevo, slovenčevo in obvoznico oziroma še od obvoznice naprej na sever...pa tudi oddaja se kar nekaj stanovanj oz delov hiš študentom v tem okolišu.

[_patchouli_]

Edina slaba stran tistega konca Bežigrada je vsaj zame relativna oddaljenost od centra (sej ne morem verjet, kaj pišem ). Jaz sem nazadnje živela čisto na koncu BS3-ja, skoraj ob obvoznici in mi je s kolesom vzelo slabih 20 minut do centra (no, odvisno, kateri konec centra), kar se ne sliši veliko, ampak po večerni smeni,ob dveh zjutraj je bilo zelo mučno še kolesarit domov. Kje bliže gospodarca je skoraj sanjsko. Tudi tam čez Dunajsko od GR-ja je kar nekaj prijetnih stanovanj, ampak ne vem, kako je kaj z enosobnimi, ker so v glavnem večdružinske hiše.
Je pa pomemben dejavnik, vsaj zame, vedno tudi povezava s ostalimi predeli mesta ob vseh delih dneva, tudi ponoči. Ali s trolami, ali pa urejenost za kolo, kdo drug ima avto in so morda pomembni prometni zamaški, itd.

[Picatinny]

Ja, okej, do centra je pač malo daleč (peš 5 minut več kot izza merc stavbe...avtobusne povezave so pa zelo dobre do centra). Pač en predlog, odločil se boš itak sam.

[littlebird_18]

torej...živiš sam/a?
zakaj?
od kdaj?
v kakšnem stanovanju?
konkretni + in - ?

- ja
- ker je bilo doma res naguzvano in sem si res zelela ta svoj mali korak v neodvisnost
- od decemra 2014
- hisica na vicu v kateri je vec sob, delimo si samo skupne prostore(kuhinja, kopalnica...)
- mi je zelo vsec, da me nihce nonstop ne sprasuje kam grem, s kom grem, imam svoj mir, pa se svojo sobo mam, ki jo lahko preuredim po svojem okusu
...edina smotana rec so pa stroski

[anjabe]

Jaz sem živela kar nekaj časa sama v svojem stanovanju. Super izkušnja in popotnica za to, da ceniš potem, ko nekoga imaš. Hkrati pa znaš sam zase poskrbeti.

[Nesanica]

sama, že cca10 let, moje stanovanje

si ne znam predstavljati da bi bilo drugače

minusov ni

[Exit]

Jaz živimo tko sama že pd 19ga leta. Prvo sem živela v študentskem domu v Mb, potem leto izmenjave. eno leto po tem sem ostala v domačem kraju, ker sem si morala zaslužiti denar za vozniški izpit... zdaj pa spet sama.
in je luksuz. res je, da ti precej manj denarja ostane, da ga porabiš po mili volji, ampak je svoboda res vredna tega.
sicer imamo kul odnose doma pa vse, ampak vseeno je čisto drugi filing, ko si za sebe.
sicer pa živim v najemniškem flatu, imam svojo sobo, skupne prostore si delimo. cimri so tut kul, ni nekih problemov.
edino fali mi kaka mačka, to je pa res

[emanuela]

Meni je bilo najslabše živeti s cimri. Bila sta prava pujska na videz sproščena, tabornika itd...ampak. ja, pospravljanje jima ni bilo blizu.
Zdaj živim z možem, imava psa, mačka in bradato agamo. Še za nekaj mesecev, potem se nam pa pridruži nov član družine in bo zagotovo pestro, ker bo čisto novo obdobje najinega življenja z novimi vlogami.
Je pa bilo kak teden na začetku malo hudo, ker smo se z mami in sestro vse 3 razselile in smo se kar fejst pogrešale. Zdaj smo se navadile, se pa tako ali tako vidimo nekajkrat tedensko.

[Sarissima]

Naa, že polovico svojega življenja s cimrami - in če sem poštena je to ena od najbolj kul izkušenj, ki jih lahko ima mlad človek. Nič ne zbrusi karakterja kot to da moraš včasih zatežit, ker imajo muziko preveč naglas, puščajo dlake v odtoku, ne pobrišejo drobtin z mize in hkrati da ostali tebi težijo zaradi istih stvari. Tako se naučiš komunikacije in reševanja sporov, hkrati pa si zgradiš toleranco za sranje, ki te moti. Poznam preveč ljudi, ki se obremenjujejo in težijo drugim za vsako najmanjšo stvar, ki ni po njihovo.

Hkrati pa ga ni čez filing, ko veš da je nekomu res do tebe in ko živiš s svojimi najboljšimi prijatelji . V svoji karieri sem menjala 15 cimer in z eno se nismo štekale, z ostalimi pa smo se "naučili ljubiti drug drugega". In ko smo bile cimre, so bile to ene od najpomembnejših ljudi v mojem življenju (in verjetno tudi jaz v njihovem).

Zdaj sicer komaj čakam pogum/finančno stabilnost/zaključek študija (kar pride prej ), da se z mojim prestaviva nekam na svoje. Si ne predstavljam živet sama, meni postane dolgčas že če sem čez vikend sama v stanovanju. Sem ful družaben človek in rabim nekoga da z njim pošeram svoj dan, pomojem če bom kdaj samska bom postala crazy cat lady .

[saarijarvi]

V srednji soli zivela s cimrami, kar mi je bilo takrat super (no, tudi ce mi ne bi, izbire itak nisem imela ) in imam na to obdobje lepe spomine, med faksom sem si - tako kot vecina navadnih smrtnikov v Ljubljani - sobo delila z drugimi puncami, kar mi je vedno manj ugajalo, saj z nobeno nismo imele nicesar skupnega in posledicno ni bilo motivacije za kaj vec kot 'kako je blo na faksu? aha.. ja, pri nas tudi dolgcas..' . Lani koncno dobila samsko sobo, a sem si stanovanje se vedno delila s 7 ljudmi, druzil se ni nihce, edina oblika komunikacije je potekala na interni facebook skupinici, ko se je kdo pritozeval nad nepomito posodo. Zadnje pol leta koncno v svojem najemniskem brlogcu Rada zivim sama, sicer sem rada tudi v druzbi, a v taksni, ki meni ugaja (in ne z neznanci, ki se menjujejo na par mesecev), a mi pase tudi ta luksuz, da se lahko umaknem na svoje, ko hocem mir.