-* huh, sem finančno preživel...in po enemu letu crkovanja na obroke bom sedaj lahko vsaj malo zadihal.
-* sem se v zadnjih dveh letih naučil tole o sebi na finančnemu in kariernemu polju:
A: extremno impulziven
B: z lahkoto odkorakam od vsega in požgem vse mostove
C: pri 26ih opravljal toliko različnih del, kar kaže da imam ali probleme z obvezo (jup), ali pa da sem porno igralec Johnny Sins.
D: moram nujno delati v smer samozaposlitve ko pridem iz potovanja, sem preveč trmast, preponosen, in na dolgi rok bom imel vedno probleme z grajenjem gradov drugih.
-* imam kup super uspešnih prijateljev, in včasih me resnično stisne panika ko pogledam dosežke. Potem pa se zbrihtam in se spomnim, da ima vsak svoje želje, standarde, in da se ne moremo primerjati ker smo ultimatno drugačni. Sem pa vesel za njih, in nikoli ne zavidam, me samo motivira, in upam da bom kljub svojim željam lahko nekoč tako finančno stabilen. Lovljenje nečesa je kul, ampak še zmeraj hočem imeti familijo in ne crkovat za denarjem.
-* si počasi v glavi že rišem potovanje, letim v Iran, sem tam dva meseca, letim v Istanbul, od tam v Gruzijo in Armenijo, to mi vzame še mesec in pol, let nazaj v Istanbul, od tam v Krigizijo,en mesec tam, nazaj v Bishkek, let v New Delhi, in potem oktobra v Nepal, kjer se prešeta Anapurna circuit in je prvih pol leta sklenjenih.
Iz mojih ust v Božja ušesa!
-*se moram izogibati držav z dragimi vizami, regijah v katerih je ISIS

, in mislim realno da je za prve pol leta ful preveč hikinga

. Z fotrom gledava najvišjo točko Anapurna circuita, aham 5400m, that is normal. Uh, po Nepalu bi šel pa rad v Rajahstan.
-* upam da bom videl vse te stvari in več, in da sem bom res začudil svetu, da se bom ustavil in za trenutek popolnoma pozabil nase in bil popolnoma investiran v tisti trenutek, in se počutil majhnega.
-* na Caminu sem nekoč zgodaj zjutraj zapustil Castrojeriz, za mano je vstajalo sonce in obsijalo ruševine Templarjevega gradu. Bil sem popolnoma izčrpan od 48km ture iz prejšnejga dne, slabo sem spal in še slabše jedel.
Počasi sem se vzpenjal na planoto in sonce me počasi ogrevalo, in ko sem prišel na vrh ni bilo tam popolnoma ničesar, ravnina, kamenje in cesta.
Ampak, bilo je nekaj najlepšega kar sem kdajkoli videl, za mano jutranje sonce, pred mano pa luna in vijolična svetloba.
Usedel sem se na sredino poti in samo gledal, in nikjer na svetu ne bil takrat raje kot tisti trenutek tam.


Cause the sweetest kiss I ever got, is the one I've never tasted.