Zadnjič mi ena kolegica, s katero se občasno dobivam na kavi pribije nekaj v tem smislu: meni je sex z mojim beden, sploh se nič ne potrudi zame". Okej, že to mi je bil šok, ker sem za njo mislila, da imata s tipom res pošlihtano, ker se rada pohvali kako si je našla sorodno dušo... potem v naslednjih parih minutah pa mi že začne razlagati, kako bota šla vsaj za eno leto živeti v tujino in kako sta si usojena. Whaaaat
In isto zadnjič en kolega oz. bolj znanec ... pali na eno žensko že menda pol leta, ona si samo fila ego na njem, on se v družbi priožuje, da sexata mogoče 1x na mesec, ker se njej ne da, a še vedno je zatrapan v žensko do amena.
Kje je tu fora?
Ok, vem, da nekaterim sex ni tako zelo pomeben, ker nimajo tako visokega libida ... v teh primerih nekako razumem, da se sprijaznijo s tem, da nimajo najbolj razburljivega spolnega življenja ...a zakaj jamrajo ljudje, ki pogrešajo boljši sex, a še vseeno norijo za to isto osebo, ki jih ne zadovolji?To mi res res ni jasno. Ker najti nekoga, s katerim si boš delil podobne želje glede spolnosti res ni neka jaka umetnost (razen seveda, če gre za neke spolne želje, ki odstopajo od 95 % želja populacije).
Če to ne bi štimalo bi vse potegnilo za sabo.. vsa vprašanja "zakaj ni to kul?", "zakaj se nama ne rata zmenit?", "zakaj se ne potrudi/va?", "zakaj se ne ujameva?", etc etc.. slej ko prej bi to razžrlo zvezo, ne bi nobena stvar "odtehtala" tega, da je seks zanič. Vsaj jaz na seks ne gledam kot na nek hobi, ki je "ok, meh, whatever", če se ne izzide.. Je neki, kar redno zbližuje dve osebi in če ne štima, umanjka tud ta povezava..
) 
