- sem imela v ponedeljek razgovor in v torek začela z delom. Ko sem izvedela, na katero delovno mesto so me sprejeli, sem kasneje doma doživela napad tesnobe... nihče ni vedel, kaj naredit, skratka grozno

Popoldne sem imela več izlivov joka, nikoli v življenu še nisem bila tako iz sebe ... Pričakuješ nekaj, dobiš pa nekaj čisto drugega

- ko sem končno prišla k sebi in pridem v sredo v službo - ponovni šok, so me že premestili nekam drugam, še hujše!! Mislim wtf?? In ko jim povem, da to pač ni način, sem bila postavljena pred dejstvo: vzemi ali pusti. Pa sem vzela, kaj čem

Doma se je zgodba prvega dne ponovila, v malo blažji obliki sicer, ampak dobro.. Toliko stresa, šoka, dihalnih stisk, joka, kot sem jih dala skozi ta teden, upam, da nikoli več ne doživim. Ni zdravo, resno!
- in potem še včeraj, zdravniški pregled, klasa zase. Mi izmeri pritisk na prvi roki in je bil tako nizek, da je bil doktor ziher, da aparat ne dela. Ponovi postopek še na drugi roki - isto. Zamenja aparat (kar btw traja celo večnost, da poišče drugega in ga prinese v ambulanto) in spet - nenormalno nizek pritisk. Menda čudno, da sem sploh živa. Ampak sem navajena, moj pristisk je že normalno bolj nizek, tako da se meni to sploh ne zdi presenetljivo. Sem se pa ustrašila, ko sem dobila izvide ekg-ja, ker po njih sodeč sem imela nevemkakšen in nevemkje infarkt. Sem mislila, da je bila zgolj šala, ampak je rekel, da res. In potem zaključil, da sem zdrava
- imam zdaj toooooolk dela, da ne vem, kako bom do časa vse pošlihtala

Tolk enih novih stvari, na faksu o teh stvareh nismo izvedeli ničesar, čisto sem zbegana. Sodelavke so sicer zelo prijazne, ampak naredit moram pa vse sama. Kriiiza, bom v torek, ko uradno začnem, zombi - glede na količine spanca, ki si jih bom do takrat privoščila.
- danes sem sicer v presenetljivo dobrem stanju

nisem še imela nobenega čustvenega izbruha, tko da se dobro držim

javno pritoževanje in jamranje očitno pomaga
- to bo to zaenkrat ... mater sem imela velik za priznat!
